Zgodbe so način našega samodojemanja. Tako na osebni, kot na kolektivni ravni. Zgodbe osmišljujejo naše življenje, zato so za nas prepotrebne, čeprav oz. ravno zato, ker jim ni treba, da so v resnici resnične.
Ateistično-liberalnemu nazoru zamerim vse preveliko zaupanje v svet, v resničnost. Vse preveč verjame v odkrivanje resnice. Ne mara zgodb. Usodno podcenjuje človekovo temeljno potrebo, da je zavedèn. Ali drugače – da je vpet v prepričljive simbolne in pomenske sisteme, čeprav nimajo (ker nimajo) podlage v neki fizični oz. razumsko utemeljivi dejanskosti.
Na tovrstno podcenjevanje naletim pogosto, ko poslušam takšne in drugačne liberalne kritike zaostalosti, neenakih možnostih in drugih za zahodne oči strašljivih praksah v nezahodnih kulturah. Vprašam se, ali je kritik upošteval tudi prepričljivost zgodbe, v katero je dozdevno zatirani posameznik/ca vpet? Ali je kritik upošteval in pozitivno ovrednotil stopnjo, do katere se subjekt v neki kulturi/zgodbi prepozna kot smiseln in nenadomestljivi del celote? Tudi to namreč šteje.
Zgodbe so način našega samodojemanja |
Začetek zgodovine kot začetek farse
Mar ne bilo smiselno razmišljati, da je človeško življenje od trenutka, ko je človeštvo oziroma človečnjaštvo doseglo ključne razvojne preboje (ogenj, udomačitev živali, poljedeljstvo, jezik), postalo svojevrstna farsa? Ljudje smo namreč oblikovani tako, da bi se lahko uspešno borili za preživetje. Od tedaj naprej pa se nam ni bilo več potrebno boriti. Oziroma vedno manj. Naravni smoter življenja – preživetje – je izostal na smetišču predzgodovine. Postali smo ujeti v telesa, katerih udje so vse manj služili njihovemu primarnemu namenu; katerih čuti niso več zaznavali izvirnih senzacij življenjske nevarnosti, rešilnega ulova itd. Naša telesa so postala relikti predzgodovinske epohe, v tolažbo pa smo si uspeli ustvariti le tem bolj prepričljive filozofske in religiozne sisteme, ki so osmišljevali našo novo in prečudno človeško izkušnjo.
Prekletstvo popolne emancipacije
Ne razumem te naivne vere v človeka kot posameznika, značilne za liberalno-ateistični diskurz. Človek je sam po sebi nezadosten, beden, če želite. To so stara verstva vedela, mi pa smo pozabili. Človek mora biti zavedèn v neko skupno mrežo pomenov, hierarhij, odnosov, simbolov, če naj svoj obstoj in svojo svobodo prepozna kot v kakršnem koli smislu smiselna in dobra.
Laž, napačna misel, ideologija, kakor koli že temu rečemo, je zato za človeka blagodejna. Človek namreč znotraj tega simbolnega univerzuma osmišlja svoje življenje, znotraj njega oblikuje lastne želje, ki jih ima za avtentične in naravne. Njegova ujetost v ta simbolni (in dejanski) sistem je zanj rešitev. Njegova popolna osvoboditev, t.i. emancipacija, pa njegov propad.
Radi bi emancipirali ljudi, da bodo imeli možnost – vsak po svoje – iskati vrednost v svetu, slepimo pa se pred dejstvom, da je iskanje vrednosti v svetu, v katerem je prvo vodilo razvrednotiti vse vnaprejšnje vrednosti – v imenu svobode namreč -, hudimano zahtevno, če ne kar brezplodno početje. Liberalizem namreč precenjuje človekovo zmožnost, da “opomeni” sam sebe, svoje življenje.
Človek je mnogo lažje zavedèn, če ga zavede nekdo drug, kot če se zavaja sam. In če “biti zavedèn” pomeni na življenje gledati kot na nekaj smiselnega, potem človeka nikar ne zavajajmo s šibkimi orodji, z njegovim lastnimi umskimi kolobocijami, kakor predlaga emancipatorna, liberalna agenda, pač pa napnimo vse napore, da se nalažemo skupaj, drug drugega, drug z drugim.
Vera v svobodo je morda zgolj trdoživa modna muha
Ozavestiti moramo dejstvo, da ni vera v vrednost intelektualne, nazorske, religiozne, ekonomske osvobojenosti posameznika navsezadnje nič drugega kot – vera. Z vso iracionalnostjo, ki pritiče stališčem, utemeljenih na avtoriteti religije, ne pa denimo razuma. In ozavestiti moramo tudi možnost, da so tej veri nasprotna prepričanja razumsko morda celo bolj utemeljiva. Vera v svobodo je morda zgolj trdoživa modna muha.
Cilj politike ne bi smel biti osvoboditev ljudi, pač pa njihova srečnost. Za nas, otroke krščanstva, humanizma in liberalizma, se zdi takšna trditev hudo pohujšajne nad človekovim dostojanstvom. Se bomo pač morali navaditi, da se čas vere v svobodo prav mogoče izteka.
Liberalni diskurz precenjuje človekovo svobodo in človekov razum. Ljudje smo v končni instanci predvidljivi algoritmi, ki jih bo v parih desetletjih s pomočjo umetne inteligence, razvite nevroznanosti in informacijske tehnologije mogoče vse bolj dokončno “shekati”, kakor prepričljivo v svojih knjigah razmišlja izraelski avtor Yuval Noah Harari. Človeško svobodo bomo lahko razgalili. (Si lahko zamislimo kaj bolj ponižujočega!?) In ko bomo imeli na voljo na eni strani srečo (oziroma izpolnjeno življenje), ki nam ga bo ponujalo zvesto sledenje predlogom vele-algoritma/oblaka (kakor včasih vodilom nebeškega Boga), in na drugi strani igranje v farsi svobode – kako se bomo odločili?
Potreba po novi zgodbi
Nove okoliščine bodo zahtevale nove etične, religiozne in filozofske temelje, ki bodo ponudili smisel tudi v post-liberalnem času. Če nas danes osmišljuje predvsem zavest o svobodnem ustvarjanju lastnega življenjskega projekta, nas bo v post-svobodnem času morda morala (v stari religiozni maniri) osmišljevati zavest o zvestem sledenju blagohotnim nasvetom “božanskega Algoritma”.
Te misli so na nek način zastrašujoče, a pomirja me zavedanje o brezmejni umski prilagodljivosti človeka. Pač, smo rojeni v liberalni svet; vzgojeni v humanistični religiji, kot pravi Harari. Zdaj si vsaj lahko predstavljamo, s kakšno grozo in slutnjo brezsmiselnosti gledajo na naš humanistično-liberalni nazor islamski in drugi verski tradicionalisti. Najbrž s podobnim občutkom groze, s kakršnim mi razmišljamo o svetu, v katerem posameznikova svoboda ne bo imela posebne teže.
Da, pred nami je čas za ustvarjalno snovanje novih etik, novih idejnih sistemov, novih religij, ki bodo prilagojene na nove bio-tehnološke okoliščine. Najbrž bomo morali prevrednotiti delo, vsekakor prevrednotiti posameznikovo svobodo, morda močneje ovrednotiti skupnosti, ustvarjalnost, estetiko, igrivost itd. Nalog za filozofe še ne bo kmalu zmanjkalo.
Prepričljiva iskrenost
Ljudje smo vpeti v zgodbe. Tem bolje, če so te zgodbe prepričljive, kompleksne in zanimive. Tem bolje, če zgodba svoje like nagovarja in nam daje občutek pomembnosti in nepogrešljivosti. Ne smemo se preveč šopiriti z lastno resnicoljubnostjo. Tudi mi nismo namreč nič drugega kot preddoločeni organizmi, ujeti v bio-kemijske procese, ki jim je za visokoleteči koncept resnice eno figo mar. Kljub vsemu pa lahko hvalimo Boga, da nam omogoča, da dojemamo svet kot nekaj smiselnega, in da nas zapovrh zalaga še s prepričljivim občutkom, da je ta naša vera v smisel, v to našo zgodbo tudi – iskrena.
To je dovolj.