Liliputanski problemi z novim letom

Ne vem, ampak v praznovanju novega leta je nekaj motečega, nekaj motnega in nejasnega. Vsako leto me nekaj zmoti in vsako leto sem tiho. Iz tega nejasnega občutka, ki me – ne ravno žre, pač pa zgolj moteče srbi, bom skušal napraviti dostojen problem, vreden svojega imena.

Kot prvo, novemu letu kot praznovanju ene najbolj osnovnih časovnih enot v teku življenja posameznika, dajemo premalo teže. A ne po lastni krivdi. Novo leto je tako čudno postavljeno le teden dni za velikim praznikom, božičem, in to našo praznovanjsko naravo zmoti. Kdaj naj bom bolj radosten – ob božiču ali teden kasneje, ob novem letu? Obenem pa novo leto praznujemo kar dvakrat: ob začetku šolskega/študijskega leta/sezone in pa 1. januarja. Kdaj naj torej sprejmem novoletne zaobljube; kdaj naj si rečem – “Pa je mimo leto!”? Navodila so nejasna, zmeda pa nezanemarljiva.

Naprej. Novemu letu manjka osrednji simbol. Okej, imate prav, vsakokratno število prihajajočega leta na nek način nastopa kot simbol. Ampak morda so ravno te številke tisto, kar me tako zmoti. Hudičeve številke.

Rezultat iskanja slik za spring
Kdaj je novo leto
Čas, ki nadvlada
V praznovanju novega leta je nekaj… hudičevega, ja. Če pogledam na cerkveno praznovanje novega leta, se mi kaže kot svojevrstno priznanje nemoči – kot osuplost Boga nad časom (in prostorom), ki celo Boga očitno presega. Ja, še par dni prej praznujemo veličastni božji praznik, par dni kasneje pa minevanje časa prav po pogansko pripišemo – minevanju časa pač, in povrhu vsega čas določimo z nečim tako profanim kot je – število. Kot da bi cerkveno leto reklo: Božji prazniki so sicer nadvse pomembni in veličastni, ampak minevanja časa pa niti Bog ne obvladuje. Čas mineva kot nekakšna brezčutna pošast. Najprej je čas, potem je Bog, potem pa vse ostalo. No, ne rečem, da mi ta notranja napetost božje (ne)moči ni všeč. Ampak te hudimane številke…

Kot da je mogoče čas matematično hladno kategorizirati! No, seveda ga je! In ravno to je problem. Ker ga je mogoče, pa še ne pomeni, da ga tudi moramo ali da je tako najbolje.

Poimenujmo leta
Če vprašate mene, bi morali letom dati imena – tako kakor Kitajci, denimo. Če me namreč zdajle nekdo vpraša, kaj se mi je zgodilo recimo v letu 2014, mu zelo težko povem. Ne samo, da mu težko povem, celo malce živčen postanem, ker mi ta letnica prikliče tako borno bero spominov. Če pa bi me denimo vprašali, kaj se mi je zgodilo npr. v “kosobrinovem letu”, bi kaj hitro znal naplesti neko zgodbo – kosobrin (kot moj ravnokar izmišljeni obvezni skupni simbol leta 2014) bi nase vezal razno razne dogodke, podobe in spomine.
Ja, te gole številke mi grejo v nos in mi kazijo praznovanje. 2019 – kako ničevo in prazno, abstraktno in nečloveško. 2019 naj si zapišejo računalniki in algoritmi, žalostnim oz. veselim ljudem pa ponudite boljšo oznako, lepšo in globljo besedo. Ali je 2019 sploh beseda?! Če poimenujemo javne prostore, denimo Prešernov trg, Pučnikova soba in Trnovo, zakaj ne bi poimenovali še javnega, skupnega časa?
Problem je tudi, da smo vsopili že v 2019. leto. Predstavljajte si, da bi recimo praznovali vstop v leto 9. Pred očmi bi lahko živo imeli še vseh prejšnjih osem let in na to deveto leto bi lažje gledali z upanjem in pričakovanjem, kaj novega bo prineslo. Po vseh teh 2019 letih se pa človek res že naveliča šteti, z vsakim letom pa se tudi manjša relativna matematična razlika med starim in novim letom glede na vsa šteta leta. Predstavljajte si, da bi bili v letu 3948228. Kar nekoliko duhamorno, kaj?
Razsvetenje časa
Merjenje časa je bilo že od nekdaj sumljivo in nevarno početje. Na iznajdbo urnega mehanizma v srednjem veku se je tako denimo muslimanski svet odzval precej drugače kot krščanski. Muslimanski svet je, očitno v večji skrbi za sveti status časa, zavrnil postavitev ur na minarete, krščanski svet pa je ure naposled vendarle pribil na zvonike svojih cerkva in in katedral. Da, tako se začne razsvetenje sveta. S tem, da razpostaviš čas razkrinkajočo napravo na sredo javnega prostora. 
S časom je križ. Že zaradi besede in zaradi merjenja. Zaradi zavesti o tem, da je čas mogoče meriti in razdeliti na enake dele, dobimo vtis, da čas teče vedno enako in da je vedno enako čas. Stari Grki so na primer za čas imeli dve besedi – kronos (kot čas, ki poteka) in kairos (kot pravi, izpolnjeni čas). Ko pa enkrat čas tako transparentno merimo in štejemo, zapovrh pa imamo zanj samo eno besedo, se nam izmika misel, da je mogoče nek čas radikalno drugače čas kot nek drug čas. 34 sekund je pač 34 sekund, pa naj bo karkoli, si mislimo.

Novo leto kot novo poletje
Datumsko je bilo praznovanje novega leta tudi v zgodovini Zahoda raznoliko. Tudi zato toliko bolj navijam za to, da spremenimo čas novega leta. Osebno bi mi bilo mnogo bliže, če bi novo leto pripeli k nekemu drugemu prazniku, npr. božiču in z njim zimskemu solsticiju, ali pa – še bolje – pomladnemu enakonočju. Ali pa veliki noči. (O zdajšnjem (pre)bornem praznovanju pomladi sem sicer že tarnal). Vsi ti datumi so v preteklosti že služili praznovanju novega leta. Tako bi vsaj dobili en osrednji, velik in veličasten praznik, nabit s pomenom. 1. januar izmed vseh možnosti, ki jih imamo za praznovanje novega leta, deluje res nekoliko posiljeno in izumetničeno.

Liliputanski problemi za leto 2019
Morda se bo komu zdelo, da sem iz nič naredil problem. Super! Čeprav je na svetu veliko problemov, bi si prizadejali veliko škodo, če si ne bi dovolili ustvariti še mnogo drugih, bolj ljubkih in neusodnih, tako rekoč liliputanskih problemov. Naj bo leto 2019 polno takšnih!