Različnost spoštuješ, šele ko sprejmeš, da je morda nesprejemljiva

Ne vem, kako je z vami, ampak meni se zdi to jaki paradoks. Največji zagovorniki multikulturalizma so obenem največji zagovorniki univerzalne veljavnosti etike človekovih pravic. Morda je paradoks celo premila beseda in bi morali namesto o paradoksu govoriti o – dvoličnosti.

Etika človekovih pravic ne predstavlja zgolj “širokega okvirja, znotraj katerega najdejo svoje mesto raznolike kulture sveta”, kakor se zdi, da bi jo mnogi radi prikazali. Ne, človekove pravice predstavljajo poseben, tipično zahodni pristop do etičnih in posledično družbeno-političnih vprašanj. V središče svojega zanimanja postavljajo človeka kot posameznika. Človekove pravice so kulturno specifičen koncept.

Pisava vesoljcev.

Danes pogosto slišimo, da moramo “spoštovati različnost”! Seveda, spoštujmo jo! Ampak s tem, ko kulturne razlike predstavljamo kot takšne, ki se v svojem bistvu ne krešejo s tipično zahodnim konceptom človekovih pravic, nismo storili nič drugega, kot to, da smo na posebno perverzen način vsem kulturam odrekli možnost in pravico, da se od zahodne kulture pomembno razlikujejo. Prav res, drugim kulturam smo s tem odrekli možnost, da je njihova kulturna identiteta bistvena, ter, meni nič, tebi nič, vprašanje moralnosti, ki je sicer stvar kulturnega okolja, nalepili na “posameznike”, ki lahko ravnajo bodisi dobro, bodisi zlo. Nedoslednost, poenostavljanje in licemerstvo na kvadrat!

Na svetu je ni sile, ki bi močneje spodkopavala kulturno raznolikost sveta, kot je boj za človekove pravice. Pa da ne bo pomote! Nemalokrat je ta boj hvalevreden, a moramo opozoriti tudi na etično vprašljivost tega boja. Človekove pravice so v nekem smislu najmočnejše orodje kulturnega imperializma zahoda.  –  Morda je na tem mestu čas za kratek izlet v temni novi vek.

V čem je sploh razlika?

Na predavanjih o stiku evropskih družb z neevropskimi družbami smo s profesorjem Jožetom Vogrincem prav avanturistično pluli po oceanih sveta in pokristjanjevali svet. “Krščanski misijonarji, barabini, ki ne spoštujejo drugih kultur,” smo, ne da bi to naglas izrekli, razmišljali. Jaz pa si iz glave nisem in nisem mogel izbiti pomisleka, v čem je bilo pokristjanjevanje drugačno od sodobnega širjenja kulture človekovih pravic. V obeh primerih je “razsvetljeni zahodnjak” drugim kulturam pridigal o tem, kaj je prav. Z eno, ne nepomembno, razliko: pokristjanjevanje je potekalo transparentno – bilo je utemeljeno na domnevni moralni zaostalosti kulture domačinov.

Zdaj pa je že kar tako, da če trdimo, da so na primer muslimani v primerjavi z zahodnjaki v splošnem bolj nagnjeni k nasilnemu reševanju medosebnih konfliktov, s tem bojda dajemo negativno vrednostno sodbo! Ne! Pri moji duši, da ne!

Na čem pa je utemeljeno širjenje človekovih pravic? Na domnevni moralni izprijenosti posameznikov, ki svojevoljno prezirajo “vsem očitno dejstvo, da ima posameznik določene pravice”! (Ne morem si pomagati, da ne bi še enkrat zavzdihnil: Kakšno pokroviteljstvo in nespoštljivost do moralnih sistemov drugih kultur!) Ne, posameznik nima teh pravic. Ima jih, če jih kultura, katere del je, prepoznava.

Zato je agenda boja za človekove pravice sodobni ekvivalent novoveškega pokristjanjevanja na novo odkritega sveta. Tega pa ne gre nujno razlagati zgolj na način, da je ta agenda v nekem smislu sprevržena, ampak morda tudi z druge strani –  da namreč pokristjanjevanje morda ni bilo spet tako zelo zavržno; kar naenkrat začutimo določeno simpatijo s pokristjanjevalci.

Resnično spoštovati različnost

Spoštovanje do neke kulture pokažemo takrat, ko ji priznamo, da je prav mogoče z našo kulturo različna v bistvenih stvareh, in da je to ne dela barbarske oziroma moralno slabše, ampak jo dela zgolj drugačno oziroma različno od naše. Zdaj pa je že kar tako, da če bi recimo trdili, da so na primer muslimani v primerjavi z zahodnjaki v splošnem bolj nagnjeni k nasilnemu reševanju medosebnih konfliktov (primer je izmišljen), ali, bolj surovo rečeno, da so bolj “nasilni”, bi s tem bojda podali negativno vrednostno sodbo! Ne! Pri moji duši, da ne!

Tu mi pride na misel odlična interpretacija papeške enciklike Redemptoris Missio judovskega pravnika Josepha Weilerja. Enciklika, ki bi jo nekristjan (in celo sodobni kristjan!) zaradi njene misijonarske “agresivnosti” le stežka bral, po Weilerju odlično predstavlja pravilen pristop do drugih kultur. “Postanite eden izmed nas!” oziroma  “Sprejmite evangelij!” obenem izraža prepoznavanje drugačnosti, hkrati pa vabi k sprejemanju nečesa, kar menimo, da je vredno in resnično (denimo “človekove pravice”). Šele če nam postanete podobni, lahko skupaj zaživimo. Lahko pa ostanete takšni kot ste v svoji drugačnosti. Tudi prav.

Kultura ni samo kulinarika, ljudske pesmi in nenavaden način štetja do sto. Kultura je očala, skozi katera se nam kaže prav in narobe. Kultura je vprašanje (ne)sprejemanja človekovih pravic.

Predstavljajmo si za trenutek svet, v katerem bi vse družbe sveta spoštovale človekove pravice. Ali ni to le še ena od groznih distopij, ki si jih zadnja leta tako radi slikamo? Vizija multikulturalizma je drugo ime za vizijo kulturno osiromašenega, enovitega sveta. Za vizijo sveta, kjer se bomo vsi dojemali predvsem kot posamezniki, oziroma v katerem bomo vsi dojeti kot atomi z nekakšnimi temeljnimi interesi, katerih zasledovanja nam drugi ne smejo preprečiti. Oprostite, ampak to je totalno, ja, kulturno osiromašen svet.

Človečnost kot ime za utopijo Zahoda

Mimogrede velja opozoriti tudi na “sirenski”, mamljivi moment človekovih pravic. Sintagma “človekove pravice” se sklicuje na “človeka”, ne pa denimo na “posameznika”. S tem nas zapeljuje v razmišljanje, da gre za moralno načelo, ki je v neposredni navezavi na bistvo človeka; na nekaj takšnega, kot je “človečnost”. – Ne, gre za pravice “posameznika”. Človečnost se prav mogoče lahko nahaja tudi onkraj prepoznavanja posameznika kot ultimativnega upravičenca do te posebne vrste moralnega prepoznanja. Človečnost, o kateri tako subtilno poje koncept “človekovih pravic”, je tipično zahodna človečnost. Boj za človečnost ni zato morda nič drugega kot boj za natanko to, proti čemur naj bi se raznorazni aktivisti najbolj predano borili: proti kulturnemu imperializmu Zahoda.

Zato spoštujmo različnost, pa čeprav se nam zdi barbarska. Različnost spoštuješ, šele ko sprejmeš, da je morda nesprejemljiva. Lahko pa ji tudi rečemo: Spremeni se in nam postani podobna! Ne moremo pa hkrati zatrjevati spoštovanja kulturne različnosti in zanikati kakršne koli družbene in moralne relevantnosti te različnosti. Kultura ni samo kulinarika, ljudske pesmi in nenavaden način štetja do sto. Kultura je očala, skozi katera se nam kaže prav in narobe. Kultura je vprašanje (ne)sprejemanja človekovih pravic. Kultura je vprašanje diskriminiranja LGBT skupnosti, “zatiranja žensk” in podobno.

(Ah, pa saj imate prav. Najbrž je itak že prepozno. Pokristjanili in s konceptom človekovih pravic preželi smo že skoraj ves svet. Pa naj bo. Upam, da čim prej pridejo vesoljci. In upam, da jih glas o človekovih, pardon, vesoljčevih pravicah do takrat še ne bo dosegel.)