Demokracija, kdo bo tebe ljubil?

Biti demokrat je danes junaško. V očeh javnosti pa pogosto znak mentalne, še posebej pa moralne zaostalosti, reakcionarnosti. Žal. Biti demokrat pomeni priznavati legitimnost različnim pogledom na svet in na politična vprašanja. Da, tudi če so naravnost skregani z zdravo pametjo, celo če se zdijo neetični (ali še posebej takrat). Zato tokrat nekaj besed v bran demokraciji, ki se je znašla na slabem glasu (#sovražnigovor).

V preteklih tednih sem zasledil kritike na račun urednikov na nacionalni televiziji, češ, zakaj poslancu Zmagu Jelinčiču Plemenitemu sploh odmerjajo prostor, ko pa kvasi takšne neumnosti, celo sovražnosti. Kaj!? On je poslanec. Premalo se zavedamo “svetosti” tega položaja. On je skupaj z ostalimi 90 poslanci del aparata, ki določa, kaj je prav. On je predstavnik približno 20.000 ljudi. Če utišate njega, ste utišali teh 20.000 ljudi. Demokratično?

Poslanci odločajo, kaj je v naši državi prav in kaj narobe. Ja, oni in nihče drug. Kdo pa naj odloči? Bog? Da, Bog. In poslanci bodo povedali, kateri Bog. Naj odloči Znanost? Da, znanost. In poslanci bodo povedali, kakšna znanost, kakšna pamet – kmečka ali akademska; obe sta legitimni.

Demokracija je strašna.

Nedemokratična proslava

Ko smo že pri znanosti, velja reči besedo ali dve o nedavni proslavi ob dnevu državnosti. V ponedeljek smo na Kongresnem trgu povzdigovali znanost. Skoraj na mesto Boga smo jo dali. Hah, se bo kdo nasmehnil, ne le na njegovo mesto! Z znanostjo smo Boga prepričljivo razkrinkali, tako da je znanost ne le zasedla prestol Boga, pač pa je celo nad njim, pod svojimi stopali pa ponosno razkazuje skalpe ne le enega, pač pa več tisoč bogov.

Ah, ko bi le bilo tako preprosto. Znanstveno mišljenje je zgolj ena od oblik mišljenja; tista, ki je zelo primerna zgolj za določene cilje – odlična je v vlogi orodja za gospodovanje silam narave (in kulture?), ki jih bomo, če jih bomo razumeli, lahko nadzorovali ter izkoriščali sebi, človeštvu – in drugim čutečim bitjem, bi rekli danes – v prid (prosto po Baconu). Znanstveno mišljenje ima svoje mesto, ima pa tudi svoje meje.

Če znanost zagotavlja določeno gotovost ter ustvarja do neke mere objektivno in trajno znanje, je na drugi strani demokracija negotova in nestalna. Naslanja se na mnenja in sodbe spreminjajočih se ljudi. In tako je prav.

Milijon čikov na dan

Na nedavni proslavi smo lahko slišali, da je znanost pogosto spregledana, in da namesto nje večkrat vlada vraževerje takšne in drugačne sorte. Da! Ampak to je povsem okej! V naši družbi ne vlada znanost, ne določa ona, kaj je dobro in prav. Mi, neumni ljudje določamo, kaj je dobro in kaj je prav. Če določena skupina ljudi trdi, da je prav kaditi sto milijonov čikov na dan, je to povsem legitimno, pa če medicinska stroka (ali pa fizika, ha!) temu še tako nasprotuje.

Če ljudje (z ustrezno večino) izvolijo nekoga, ki trdi, da si moramo trikrat dnevno glavo namazati z jagodno marmelado, potem si jo že moramo.

Ali morda bolj realen primer: Če določena skupina ljudi trdi, da je prav, če ženska po opravljenem splavu čuti krivdo, s tem v javni forum vnaša svoj pogled na vprašanje oziroma predstavlja preostali družbi del svoje razumnosti. Odrekati tej skupini pravico do širjenja tega pogleda bi bilo nedemokratično. Tu znanost nima besede. Besedo ima demokracija. In da: To ni eno in isto, pa čeprav bi nekateri radi, da bi bilo (#proslava).

V demokraciji ni védenja, so le mnenja

Biti danes demokrat pomeni v imenu višjih idealov –  idealov sprejemanja različnosti ter razumevanja, da obstajajo različne razumnosti – neprestano se odpovedovati gotovosti, kakršno denimo obljublja znanost. Da, demokrat se odreka dokončnim sodbam o svetu, kljub vsemu pa v demokratično razpravo vnaša svoj pogled na svet.

Večkrat imam vtis, da razni posamezniki (še posebej iz politične levice) dajejo politične sodbe na sledeč način: Jaz trdim to, vi pa drugače; vi imate očitno narobe. Povsem smiseln pristop. Ampak to je znanstveni način razpravljanja. V demokraciji se razpravlja drugače. Približno takole: Jaz trdim to, vi pa drugače. Ljudje bodo povedali, kaj je prav. Da! Kar iznenada v diskurz vstopi ta čudaški deus ex machina – ljudstvo, ki, meni nič, tebi nič, določi rešitev uganke. To je demokracija.

Če ljudje (z ustrezno večino) izvolijo nekoga, ki trdi, da si moramo trikrat dnevno glavo namazati z jagodno marmelado, potem si jo že moramo. Celo več: Vsi si jo moramo, ne samo tisti, ki so volili tega človeka. Da, to je ta strašna moč demokracije. Na podoben način je demokracija omogočila odpravo suženjstva. Ljudje so prepoznali, da je stara ureditev neetična – in to so morale upoštevati tudi manjšine, ki jim je bilo suženjstvo povsem OK.

To, kar poslanci določijo, to je, kar se tiče skupnih, družbenih zadev, prav. “Da bi le poslušali božji glas” bodo molili eni, “naj poslušajo znanost,” pa bodo držali fige drugi. Naj le molijo in držijo fige  – in predvsem: naj volijo! Ni namreč prav to, kar menijo “razsvetljeni” posamezniki (kar koli si že pod tem pojmom predstavljamo), ampak to, kar meni teh 90 takšnih ali drugačnih poslancev (kaj pa, če je presek množice razsvetljenih posameznikov in množice poslancev po (demokratični) definiciji vselej enak množici poslancev?). To je demokracija.

Ponižnost demokrata

Bistvena lastnost demokrata je ponižnost. Ponižnost zaradi zavedanja, da je njegova razumnost (tj. način razumevanja sveta) le ena izmed mnogih. Za razliko od demokrata se sodobni “naprednjak” (ali bi moral reči anti-demokrat?) pogosto odlikuje s prevzetnostjo, ki izvira iz prepričanja, da ve več od ostalih; da je spoznal več; da je njegova razumnost upravičena do ekskluzivnega upoštevanja. “Jaz vem,” trdi progresivec. “Jaz trdim to,” trdi demokrat.

Morda pa nam je tistim iz krščanskega okolja lažje biti demokrat, ker smo dodobra navajeni, da je religiozni pogled na svet vselej kritično soočen, celo napadan, s strani zagovornikov “znanstvenega” pogleda.

Demokracija je v nekem smislu zelo pesimistična in anksiozna ureditev. Odpoveduje se neki ontološki gotovosti, kako je zdaj s svetom. Pravi: Naj ljudje povejo, kako je. Temačnost Sovretovih predsokratikov! Demokracija ni toliko neka svetleča se in obljubljajoča beseda, kot je recimo “sreča” ali kaj podobnega (vtis imam, da jo na ta način, “komercialno vabljivo” pogosto dojema še posebej levi politični pol). Demokracija mora zazveneti bolj temačno, podobno strašno kot recimo “Bog” ali pa kaj takšnega. Šele tak zven namreč ustrezno izraža njeno usodnost, njeno (pre)drznost in problematičnost.

Grožnja enoumja

Danes je demokracija ogrožena – iz več razlogov, a dotaknimo se zgolj najbolj aktualnega. Socialna omrežja (o tem sem pred dolgim časom že pisal) vse bolj aktivno cenzurirajo mnenja in uporabnike, ki z upravljavci teh omrežij ne delijo pogleda na svet. Ker zaradi moči in vpliva teh omrežij njihova vloga ustreza poimenovanju “javni forum” – ta pa je eden ključnih momentov demokracije! -, je tovrstno cenzuriranje nož v srce demokracije. Svet danes potrebuje demokratov, liberalnih, socialnih, krščanskih, bilokakšnih – da so le demokrati!

Morda pa nam je tistim iz krščanskega okolja lažje biti demokrat, ker smo dodobra navajeni, da je religiozni pogled na svet vselej kritično soočen, celo napadan, s strani zagovornikov “znanstvenega” pogleda. Na drugi strani pa se t.i. progresivne sile ne uspejo dojemati kot zgolj ena od možnih vizij sveta, ker jih vednost, na katero je znanost tako ponosna, zapeljuje v mišljenje, da oni “vejo”.

Ne, v demokraciji nihče ne ve. Ve le večina.