Ne vem, ali gre za zaskrbljujoč simptom koronske osamitve, za posledico vse večje radikalizacije in militantnega duha v družbi ali pa za laskavo znamenje posebne mistične občutljivosti, ampak gesta salutiranja mi je vse bliže. Kar salutiram! Čemurkoli, komurkoli! Salutiram bivajočnosti. Zjutraj salutiram ob pogledu skozi okno. Stopim skozi vrata sobe, salutiram.
Salutiram pred prihajajočim. Da bi izkazal razpoložljivost, pričujočnost, etično prisotnost. Samuel-Style. Kot smo brali to nedeljo: “Tukaj sem, ker si me klical” (1 Sam 3, 5). Kako bejsik! Tukaj sem + ker si me klical! Haha! Kakšen navidezen pleonazem! Zakaj ne reče zgolj “Tukaj sem”?? Tako se namreč odzovemo na klic. Ali pa: “Klical si me!” Ne! On reče: “Tukaj sem, ker si me klical!” V bistvu poveže poklicanost in akcijo v skoraj nesvobodno logično-vzročno enotnost. Ustanovi razpoložljivost kot način bivanja. Totalen odfuk, pravzaprav!
Beseda ali dve o milosti
Moje navdušenje nad salutiranjem in razpoložljivostjo je bržkone povezano s podobnim navdušenjem nad konceptom milosti. Do koncepta milosti (in do milosti same) pa sem vzgojil poseben odnos ob branju razmišljanj francoskega katoliškega filozofa Jean-Luc Mariona. Ta je (oprostite mojemu diletanstkemu povzemanju njegovih izvajanj) utemeljeval, da je temeljna lastnost vsega, kar je, bolj kot njegova “bivajočnost” pravzaprav njegova “danost” – to, da se daje.
“Če se biti, ki je takšna, da je dana, ne damo na razpoloženje, se odpelje mimo nas. Kot vlak na kočevski progi mimo Velikih Lašč.”
V vsaki stvari, v vsakem pojavu, tudi v človeku in njegovi zavesti je, tako Marion, dinamika danosti. Ko vidimo ali zaznavamo drevo, ne gre le za to, da to drevo očitno je, ampak je še bolj očitno dano, oziroma to, da se daje iz sebe. In če je tako – in vse kaže, da je -, potem gre za to, da smo do tega prihajanja razpoložljivi. Da v primeru dežja odpremo usta in da v primeru svetlobe odpremo oči. In da smo v primeru, da smo ljudje, razpoložljivi za drugega in za vse. – Sicer se bit, ki je takšna, da je dana, odpelje mimo nas. Kot vlak na kočevski železnici mimo Velikih Lašč.
Upravljanje z vektorji
Da. Zato tako rad salutiram, zato, da izrazim ustrezen odnos do prihajajočega, do bivajočega. Pa tudi zato, ker mi je enkrat ena prijateljica rekla: “Glej, kako kul Kosovel v Pesmi št. X uporabi sintagmo ‘na razpoloženju'” V pomenu “na razpolago”, samo da še bolj na razpolago. Najbrž pa rad salutiram tudi zato, ker me geste že tako ali tako privlačijo.
“Geste so privilegirana orodja za upravljanje z vektorji milosti, z vektorji duhovne moči.”
Občutek imam, da smo prebivalci sodobnosti v splošnem glede telesnih gest precej mutavi. Pojma nimamo, kaj bi z njimi. Kam bi z rokami, kam s priklonom, kam s pogledom. In vendar so geste privilegirana orodja za upravljanje z vektorji milosti, z vektorji duhovne moči, da tako rečem.
“Seveda se v dlaneh ne skriva nobena posebna duhovna energija, in seveda ta energija ne prihaja iz srca. Saj smo v 21. stoletju in nismo neki zabiti ezoteriki! In vendar – v dlaneh se skriva posebna duhovna energija in prihaja iz srca.”
No, seveda se v dlaneh ne skriva nobena posebna duhovna energija, in seveda ta energija ne prihaja iz srca. Saj smo v 21. stoletju in nismo neki zabiti ezoteriki! In vendar – v dlaneh se skriva posebna duhovna energija in prihaja iz srca.
Prav neverjetno je, kakšna prostorja odnosov odpirajo geste. Kakšen svet nevidnih silnic spoštovanja in gibanja zavesti, ki ga v odčaranem svetu brez posluha za simbolno preprosto spregledamo. Poglejmo samo duhovnikovo mahanje z rokami pri sveti maši – roke tako, pa roke tako, pogled tja, pogled gor – kakšna dinamika med vidnim in nevidnim!
Goku iz risanke Dragon Ball je znal z gestami usmerjati neverjetno moč, s katero je lahko premagal razno razne sovrage. Pande v risanki Kung Fu Panda so skozi dlani vzpostavile kanal za energijo Chi – in pozdravile svojega prijatelja Poja. Kaj pa naše čudežne geste? Rokovanje? Poklek? Pomahati nekomu v pozdrav? Priklon? Prej omenjeno salutiranje? Vse te kretnje porajajo silnice duha s skoraj vidno otipljivostjo.
Za konec: Aronov žegen
Ni potrebno verjeti v skrivnostne duhovne sile, da začutiš moč blagoslova, ki ga z rokami, dvignjenimi nad ljudstvo, izreka duhovnik: “Blaga naj bodo vaša pota!” Težje je s človeških dlani z materialistično skepso spraskati njihovo duhovno moč, kot zgolj naklonjeno sprejeti jo.
Pri moji veri! Ko pater Edvard Kovač na Tromostovju ob koncu maše izreka blagoslov, si preprosto nemočen pod svodom, ki ga razpenja s k ljudstvu iztegnjenimi rokami. In vedno se odloči za daljšo, starodavno Aronovo trojno različico, za katero sumim, da bi morala biti prihranjena le za slovesnejše maše – on pa na povsem navadno nedeljo prav robinduhovsko skrivaje zajema žegna iz preobilja božje ljubezni z veliko, praznično žlico in ga v zaupljivosti večerne tišine deli med nas: “Blagoslovi naj vas Gospod in vas varuje. / Razjasni naj svoj obraz nad vami in vam bodi milostljiv. / Obrne naj svoj pogled na vas in vam da svoj mir.”
Amen.