Filozof Boris Vizjak se je v članku Nova uganka domačega novinarstva: slovenski polži in njihova ljubezen po domače obregnil ob domnevne nekonsistentnosti in bizarnosti v mojem nedavnem prispevku za Delo Domoljubje je v predmetu ljubezni.
Dr. Vizjak se sprašuje, če v svojem poudarjanju, da domoljubje ni toliko ljubezen do države kot bolj cenjenje tega, kar država varuje, pojma domoljubje ne zmrcvarim do te mere, da postane prazen, moja argumentacija pa protislovna. Sprašuje se, če domoljubja ne razširim v pomensko polje, ki ga povsem uspešno pokriva že pojem “kozmopolitstvo”. Takole zapiše:
“Toda le katere bi takšne vrednote [ki naj bi jih domoljub cenil] bile, če niso povezane s čisto določeno državo? Kajti če niso, potem klasično domoljubje kaj hitro izpuhti v zrak in se v najboljšem primeru izteče v katero od oblik kozmopolitizma.”
Osrednja intenca v mojem pisanju je bila pokazati, da je domoljubje nekaj mnogo bolj temeljnega kot odnos do neke zgodovinsko specifične oblike politično-družbene ureditve, kot je na primer moderna država. Prav lahko si denimo zamislimo tudi domoljubnega monarhista, morda celo domoljubnega anarhista, ki se zavzeto borita proti lastni državi – pa ne, ker bi “kozmopolitsko” dajala vnemar dejstvo, da je njuna, pač pa ker gre za specifično politično organiziranost – moderno državo.
Domoljub lahko denimo ceni lasten jezik, svoje okoliščine, kulturo, ljudi, s katerimi živi – lastno “tubit”, ter se v odnos do države postavlja šele posredno, instrumentalno: kot do orodja, ki le-to ščiti.
Prav tako je bil moj namen pokazati, da so najbolj glasno deklarirani “domoljubi” nemalokrat zgolj uzurpatorji izraza, ki označuje nekaj bolj občega in antropološko temeljnega kot zgolj neko politično specifično stališče, in da je – da, tu stopam vštric s piščevo kritiko – domoljubje marsikdaj povsem na liniji z običajnim kozmopolitstvom, v kolikor so kozmopolitski posamezniki večkrat v sproščenem in ustvarjalnem odnosu z lastnim jezikom in kulturnim izročilom, predvsem prek ukvarjanja z umetnostjo ipd.
Specifičnost nacionalizma
Dom in ljubezen ter skovanka “domoljubje” so preveč splošni pojmi, da bi jih lahko omejili na ideološko tako specifično držo, kot je denimo nacionalizem (kot ideologija). Domoljubje je po mojem mnenju skoraj vsako dejanje, ki ga izvajamo kot vselej-že kulturno oziroma jezikovno interpelirana bitja, saj ko denimo občujemo z jezikom, ta jezik hkrati v nekem smislu že spoštujemo, ga potrjujemo itd. Ožjo definicijo domoljubja, ki ima korenine predvsem v nacionalizmu 19. stoletja, želim zoperstaviti bolj sproščeni, svetovljanski interpretaciji domoljubja (sicer z odtenki konservativizma in etične hierarhizacije).
Z zapisom sem se odzval na opažanje, da o domoljubju običajno največ govorijo ravno tisti, ki govorijo predvsem o domoljubju, ne pa toliko o rečeh, ki jim je jezik prvenstveno namenjen: torej o vsem. Ali kot pove že naslov mojega komentarja – domoljubje je v predmetu ljubezni (torej v odnosu do vsega domačnega, lastnega), ne pa v opevanju domoljubja kot vrednote na sebi.
Slovenskost nekih polžev
Filozof najde poseben vir zabave v obreganju ob moje wannabe humorne medklice o slovenskosti nekih polžev. Takole sem zapisal:
“Ko je na eni od proslav pred leti Janez Škof zavzeto govoril o tem, kako je nekoč spremljal ljubljenje med polži in laično razpredal o mehaničnih zakonitostih njihovega objemanja, je prav mogoče bolj dejavno in pristno uprizarjal domoljubni akt (šlo je namreč za slovenske polže!), kot pa ko na popolnoma generičen in predvidljiv način, četudi v rimah, opevamo ljubezen do domovine.”
Takole je pokomentiral dr. Vezjak: “Bi bil Škof izrazito nedomoljuben, če bi opisoval ljubljenje madžarskih, belgijskih ali morda nemških polžev?”
Četudi svoj komentar tega odstavka dr. Vezjak zastavi pikro, torej ne povsem resno, očitno moj medklic o slovenskosti opevanih polžev bere povsem resno. Kar je seveda tudi moja krivda (če že ne polna, pa vsaj delna), saj kot vse kaže nisem uspel uprizoriti dovolj lahkotnega ozračja, da bi sklicevanje na slovenskost opevanih polžev zvenelo vsaj malo banalno.
Poanta pri pasaži o Janezovem obujanju spominov na polže še zdaleč ni v slovenskosti polžev (ta medklic je zgolj poskus nedolžnega zabavljanja nad za klasične domoljube notoričnim opevanjem slovenskosti), pač pa v dejstvu, da je igralec preprosto svobodno raziskoval jezik in življenje, kakor se mu pač kaže. In to je počel v slovenščini, kot v slovenski način biti interpeliran posameznik, kar je povsem dovolj, da se je uvrstil v moje široko dojemanje domoljubja kot, prvenstveno, potrjevanja in ljubezni do domačega, do tega, kako smo.
Bivanjska drža
Da, priznam. Domoljubje sem želel opredeliti bolj kot bivanjsko držo, ne pa toliko kot politično stališče. In morda je dr. Vezjak v takšni rabi pojma, ki ga ima sam za na sebi problematičnega oziroma zastarelega, videl prisvajanje neke kozmopolitske drže oziroma negacijo domnevno nerazrešljivega nasprotja med kozmopolitstvom in domoljubjem.
Sam pač menim, da je pojem domoljubja možno misliti ločeno od ideološko bolj specifičnih stališč in da ohranja uporabnost in pomen tudi onkraj poenostavljene opozicije “svetovljansko VS zaplankano”.
P.S.: Izdajalski polži
Ker je filozof precej splošno začrtal kategorije polžev, ki bi lahko določale, ali je njih čislanje domoljuben ali malodane izdajalski akt, sem se odločil, da nejasnostim naredim konec. Takole je s to stvarjo: Dovoljeno in kot domoljubno prepoznano je čislanje vseh polžev, pogojno, v postnem in adventnem času, tudi polžev vrste Trochulus striolatus, opevanje polžev vrste Otala punctata in Placostylus fibratus pa se vselej razume kot izdajalsko.