Premaknili smo uro. Kot da bi rekli: Zdaj je advent. Zdaj se čaka. Zdaj je tèma. Skoraj povsod je tèma. –
Pred par tedni sem se udeležil konference o liturgični glasbi. Dan sem tako preživel v stiškem samostanu. Pomislil sem: S kakšno skrbjo, previdnostjo, zavzetostjo, resnostjo in požrtvovalnostjo so skoraj tisoč let tu čuvali iskre resnične Besede, iskro Resnice same, ki se je nekoč razodela! Povsod okrog sama tèma. Gozdovi Suhe krajine. Volčja krdela. Dež. Razdalja. Bukve. (Pomislim na temnost Jančarjevega Galjota, ki je v 17. stoletju hodil po teh koncih!) In tam, sredi vsega tega temnega gozda, glej: samostan. Svetloba v samostanskih oknih. In tihi molitveni napevi gregorijanskega korala. Tiho prepisovanje izročene Modrosti. Bratje. Ki živijo od moči tega, da je menda nekoč nekje nekdo dejal nekaj resničnega. Da je nekoč (in še vedno) bilo nekaj res. Da je bilo istovetno samo s sabo. In da še vedno je. In da se jih ta resničnost dobesedno dotika. Umrli bi zanjo. – Samostan. In vsenaokrog tèma, barantači, gubave krčmarice, neidentificiran gozdni zvok, negotovost in strah zla.
Inflacija. Splošnost. Redefinicija.
Le kaj se je potem zgodilo s to dragoceno resnico, z upanjskostjo teh luči? Karikirano bi lahko odgovorili, da smo jih preimenovali v religijo, izraz “resnica” pa smo uporabili, da smo z njim poimenovali neka splošna dejstva. Resnica je postala obča last. Nekaj, kar je v zraku. Nekaj vsesplošno razprostrtega. Kot nebo. Obveljalo je (za krepostne, kakor tudi za običajne bedake) nekako takole: V principu vemo, v principu nismo zavedeni.
Zdi se, kakor da se je resnica razlila. Pa ne tako, da bi po razlitju vse preplavila. Obratno. Kakor, da se je razbila vaza, skrbno čuvana resnica pa se razlila v nevredne jarke; razlila do neprepoznavne redkosti. “Resnica” pa so začeli imenovati golo stvarnost, ker drugega ni bilo več.
Resnica je. Kar tako.
V sodobnem svetu je resnica kakor da vseprisotna. Ve se jo. Stvari so. Vesolje je. Narava je. Materija je. Znanost jo neprizadeto računa. Resnica je vulgarna, ničvredno dejstvo, hladen fakt. Kurba. Vsem na voljo. V principu naj med nami ne bi bilo laži, pravi zrak. Nihče nam ničesar ne prikriva. Resnica je v zraku. Resnica o materiji, resnica o brezdušnem vesolju. Resnica o resničnosti fizičnega. Vprašanje o resnici je temeljno razrešeno: Svet je.
Resnica ni več dragotina, ki jo ljubeče čuvajo, se ji čudijo in ob njej živijo in preminevajo menihi – in ob nedeljah grešne verne ovce –, pač pa preprosto … je. Zastonj, niti kot dar ne. Pač pa kot nujnost. Kot nekaj splošnega. – Je to sploh še isti izraz? Ali gre za prvovrstno prevaro? Za zlorabo? Za … pomoto? Za znižanje standardov brez primere? Za izgubo radovednosti, resnicoljubnosti, ljubezni same?
Vsiljuje se mi misel na podobnosti z vplivi elektrike na dojemanje svetlobe. S prihodom elektrike je svetloba izgubila na vrednosti. Ulična svetilka sveti tjavenkraj sredi neobljudene ceste. Luč prižgeš z enim samim klikom. Kaj čebele! Kaj njihov trud! Kaj muhavost plamena, pretnja vetra! Kaj vosek … Luč preprosto je. V pohujšanje upanjski svetlobi z oken stiškega samostana 1. novembra pred 800 leti.
Svetloba je danes splošna. Tako splošna, da izgublja svoje bistvo, ki se razodeva šele v odnosu do tème. Tako splošna, da izgublja vrednost. Tudi resnica (s tem imenom se vsaj predstavlja) je danes splošna. Tako splošna, da izgublja svojo identiteto, ki je v tem, da je nasprotje lažnosti, prividu, zavedenosti. Tako splošna, da se je sploh ne veselimo. Je ob nas, zraven. Kot postransko dejstvo. Kot cunja tamle v kuhinji.
Tèma je.
Ne. Tèma je. Na splošno je tèma. Le ponekod se iskri v neizčrpljivi skrivnostnosti (in intimnosti vseh intimnosti) nekaj Svetlega. Resničnega.
Naj nam tèma teh novembrskih dni pomaga razkrinkati lažnost malika sodobne ideje o resnici, ki kot da kar je. Ki se predstavlja kot nekakšna splošna vednost, celo več, kot splošna stvarnost. Kakor da ni na nas, da poslušamo, prisluškujemo in, naposled, govorimo in živimo v Resnici.
Včasih je bila tèma. Poglejmo ven. Pojdimo ven. Brez telefona. Brez svetlobe. V tèmo. V strah. – Da nam morda kdaj uspe razumeti, zaslišati te sodobnosti tako tuje vzdevke: O, Rešitelj!