Duhovnost v preobrnjenem zemljevidu

Zavrteti zemljevid in ga zarobiti. Spremeniti usmeritev. Iz 0° na 211°. Na 108°. Prekucnjeno vesolje.

Občutek je podoben osvežujočemu skoku v vodo. Vznemirljivosti čarodejevega trika: “Uou! Kako??” Saj vem, sliši se smešno. Zato me jemljite le polovično resno. Kljub temu pa ne pretiravam, če rečem, da je v tem početju skoraj nekaj … duhovnega. Ko gledamo nek zemljevid z neobičajno orientacijo, se nam razodeva v temelju arbitraren, naključen značaj obstoja natanko tovrstnega reliefa, tovrstne obalne linije, tovrstne celine. Pred nami se razkrije ena od temeljnih značilnosti našega sveta: njegova naključnost. Njegova ne-nujnost. In iz nje izhajajoče vprašanje o – svobodi.

Korak v chestertonsko pravljico

Ko zavrtiš zemljevid, se znajdeš v čisto pravi čudežni deželi. “Vau! Tu živim?? To je moj rodni kraj? Pa vse te okoliške planjave – so to tiste ‘nepoznane dežele’, ki čakajo, da jih raziščem?” Z enim samim klikom miške, z obratom ikone kompasa se brezdušni k severu usmerjen zemljevid spremeni v Tolkienov Srednji svet, v narnijsko deželo boja za zmagoslavje Dobrega, v Aličino deželo, v prastaro domovino pozabljenega ljudstva … You name it! Svet ni več to, kar je, ampak to, kar začuda je.

Reorientacija zemljevida nam pomaga k zapopadenju temeljnega verskega nauka o tem, da živimo v božji dlani; da živimo kot božja beseda, kot svobodna izrečenost. Ker: Kaj je ta čudna oblika našega prostora, če ne nekaj čudnega, če ne nekaj neobveznega; če ne nekaj, kar poraja vprašanje in torej kliče k odgovoru? Kaj je ta stvar, če ne klic?

Umestitev v razsežnost božjega

Zdi se, da nas moderni način dojemanja stvarnosti, način, v katerem ima prevladujočo vlogo razsežnost materialnega, s tem pa prostorskega, vpeljuje v prepričanje, da dejansko lahko lociramo našo eksistenco na zemljevidu sveta, na zemljevidu vesolja. Arbitrarni odločitvi kartografov, da sever umestijo na vrh zemljevida, pripišemo značaj objektivnega, pardon – metafizičnega dejstva, in tako naše lociranje postane prava mala malica: “Tu!”

To gotovost nam pomaga zamajati omenjeni preobrnjen zemljevid. Kaže nam na skrajno arbitrarnost, nenujnost ter posledično na vsemu predhodno (božjo) svobodo, ki ustvarja svet, kakršnega pač ustvarja. Nenehno. Svobodno.

Ne. Nismo “tu”, ampak “Kje neki?” Nismo “tu”, ampak smo “kaj naj?”

Preobrnjeni zemljevidi pa ne porajajo samo pravljičnega čudenja, pač pa tudi zadržek: “Kaj je to? Kaj za ena spaka od oblike?” Skrunitev uveljavljene podobe. Nekaj, kar ni od tega sveta. Nekaj, kar je onkraj naših podob. “To ni naš svet!” Kot bi rekli: To ni prav.  Kaj bomo zdaj? Tudi prek tega odpora vstopa k nam tuje, drugo, drugačno, ne-naše – duhovno, božje. Klic.

Skrivnost svobode za naključnostjo

Prav mogoče se vznemirljivost vrtenja zemljevidov napaja iz značilno moderne koncepcije sveta in vesolja na sploh. Iz mehanicistične koncepcije zgodnjih razsvetljenskih znanstvenikov in filozofov, ki so svet opisali kot mehanizem, kot uro, kot u-stroj …  Če si namreč predstavljamo vesolje kot zaprt mehanizem, potem moj položaj v njem ni posebej zanimiva stvar. Pač, sem tu nekje. Znotraj te stvarine. Ta stvar je. Po njem se premikam z lahkotnostjo in nedramatičnostjo pohajkovanja po meščanskem parku. Naključnost moje umeščenosti v ta svet izgubi svojo skrivnostnost. Vprašanje “kaj je to, kjer sem?” izgubi ostrino. Odgovor je namreč podan vnaprej. To je svet.

Vprašanje, kdo je ta, ki izreka “to je svet”, izpade. Vsako dramatično izrekanje izpade. Prišel je namreč čas objektivne govorice. “Ta svet je temeljno brezoseben, nujen, ima status dejstva. Subjektivnost je pasé. Zdaj gledamo objektivno. Od zunaj. Pravzaprav sploh ne gledamo. Mi že neposredno vidimo. Tako je.”

Skozi naključnost, ki se razkriva v preobrnjenem zemljevidu, lahko zaslutimo svoboden, torej oseben in živ značaj božanskega, tega, ki/kar je onkraj obstajanja, Boga. Ni obstoj to, kar pred-vsem je. Svoboda je ta. In če je tako, potem tudi ti nisi “v Ljubljani”, ampak si “v Ljubljani od Boga”. Hočem reči: Dejstvo, da “si v Ljubljani,” je temeljno povezano s tem, da si tam svobodno, poklican k delovanju, k odgovoru. Ni točno reči “ti si v Ljubljani”, kot bi rekli “kamen je siv”, pač pa si “v Ljubljani v Bogu”, kot bi rekli: “kaj boš naredil v Ljubljani? Kako boš v Ljubljani proslavil Boga?” Vse je etično, vse je estetsko, vse je duhovno, vse kliče k upodobitvi po svobodi, ki nas je poklicala.

In vse to z eno samo rotacijo zemljevida! Zavrtimo ga in se napajajmo pri tem, ki vse dela novo (Raz 21, 5)