Monarhična ureditev se nam dandanes običajno upira. To je pač preživeta politična oblika, pravimo. Saj smo vendar v letu 2023! A takšno optimistično sklicevanje na letnice, ki naj bi se vedno bolj bližale neskončnosti in popolnosti, je že zdavnaj pozdravila postmodernost s svojim bogatim naborom sumničavosti do modernih gotovosti. Sumničavosti do moderne racionalnosti in velikih sanjarij o svetleči prihodnosti človeštva, denimo.
Z opustitvijo teh upov se odpirajo nove smeri političnih razmislekov – tudi o monarhiji.
Prvi od teh razmislekov, ki jih razvijam, se dotika vnebovpijoče neenakosti v središču monarhije.
Katarza neenakosti
V času, v katerem je egalitarnost tako občutljiva in čislana družbena vrednota, pri monarhiji najbolj bode v oči njena radikalna neenakost – to, da je nekdo preprosto kralj, torej na poziciji velike, največje moči, vsi ostali pa pač niso. Monarhija je v svojem bistvu neegalitarna – saj je en človek (torej kralj) radikalno neenak v odnosu do vseh ostalih ljudi (svojih podložnikov, torej). Ta neenakost je, to bom skušal nakazati, ena glavnih kakovosti monarhije. Forma monarhije namreč uprizori neenakost, ki je vsem očitna. Do kraja prižene najbolj notranjo strukturo naše naše vrženosti v svet: neenakost.
Očitna arbitrarnost monarhove izbranosti ustreza očitni arbitrarnosti siceršnje neenakosti v svetu.
Govorim o neenakosti v moči, v talentiranosti, v lepoti, v socialnem statusu, v celoti naše določenosti. Znajdemo se v položajih premoči in v položajih navidez nedostojanstvene nemoči. Nekdo se rodi v družino, polno nasilja, nekdo se rodi v bolj ljubeznivo okolje. En brat je bolj bister, drugi manj; enega je narava obdarila s privlačno zunanjostjo, drugega ne. Čeprav je del učinkovanja teh neenakosti mogoče tako ali drugače lajšati, so v svojem bistvu del človeškega stanja; so neodpravljive.
Tudi, če bi ne imeli kralja, bi neenakost ostala. Le da bi jo vedno znova zakrivale politične parole o njeni skorajšnji premaganosti. V kraljevini je neenakost in hierarhičnost, dejstvo, da smo se znašli v svetu, polnem odvisnosti, nemoči, in na drugi strani suverenosti in moči, vsem na očeh. Dobesedno. V podobi kralja je v vsej svoji škandaloznosti pred nami.
V demokratičnih družbah se, obratno, rado dogaja, da se vprašanje neenakosti zvede na političen, ne pa na temejlni filozofski, človeški problem. Naslavlja se ga s politično akcijo, ne pa denimo s kontemplacijo, poskusom sprave. Če se zdi, da (liberalne) demokracije problem neenakosti postavljajo v ospredje, ga v resnici s tem, ko ga predstavijo kot (zgolj) politični problem, v bistvu odrinejo iz polja najširše družbene in osebne refleksije. Razreševanje vprašanja neenakosti je zanje politična naloga, ne pa temeljna duhovna poklicanost vsakega človeškega bitja.
[Vpiši se na listo bralcev]
Če je neenakost za moderne pristope politični problem, to hkrati pomeni, da si v modernem dojemanju lahko zarišemo polje, kjer neenakost kot problem načeloma ne obstaja. Denimo v polju zasebnosti, v polju intimnih in prijateljskih odnosov ipd. S tem vprašanje neenakosti (in z njo povezane poklicanosti k služenju in ljubezni) izrine iz znatnega dela naših življenj. Kraljevina, obratno, pravi: Vse je zaznamovano z neenakostjo. Moderna egalitaristična ideologija demokracija pravi: Neenakost je velik politični problem. Kdo je torej večji realist?
Postmoderna ureditev
Monarh je “razkrita neenakost”. Nasprotje razkrite neenakosti pa ni enakost, razkrita ali zakrita, pač pa – zakrita neenakost. V tem smislu je monarhija bolj obzirna in sočutna ureditev. Dejstvo neenakosti namreč ni (vsaj ne v celoti) politično-zgodovinsko pogojeno, ampak je, kot smo nakazali v prvih vrsticah, v svojem bistvu del človeškega stanja kot takega. Če lahko konec modernosti razumemo tudi kot konec velikih upov na “odrešujoče” politične projekte, bi lahko rekli, da je kraljevina v svojem realizmu izrazito postmoderna ureditev. Zaznamuje jo skepsa do političnih rešitev človeškega vprašanja.
Dejstvo, da je kralj “kar nekdo”, je veliki scandalum za moderno politično senzibilnost. In vendar – očitna arbitrarnost monarhove izbranosti ustreza očitni arbitrarnosti siceršnje neenakosti v svetu. Kar se kaže kot navidezna sanjavost – prepričanje, da je kraljeva vzvišenost odrejena od samega Boga, se izkaže za najbolj temeljiti realizem: ugotovitev, da je (škandalozna) hierarhičnost dobesedno odrejena v strukturo naše človeškosti. Obratno pa se moderne politične aspiracije k ukinitvi neenakosti izkažejo za infantilne sanjarije – za nepotrpežljive poskuse zaobiti strukturo človeškosti, za zanemarjenje kratkosti našega tuzemskega bivanja in s tem za zavrnitev povabila, da našo stvarnost vsaj za silo sprejmemo ter rečemo “Amen”.
Namesto sistema ljubezen
Monarhija pravi: Tako je. Rojeni smo v neenak svet. Dejstvo, da je monarh rojen v svojo vlogo, potrjuje ravno ta značaj neenakosti, ki presega polje političnega, kulturnega, deliberativnega. Zato ker ne le kralj – vsak človek je do neke mere rojen v svoj položaj v svetu. Rojeni smo v naš socialni kontekst in iz njega izhajajoče družbene vloge. Rojeni smo v lastne (nezaslužene) moči in (nerazumljive) nemoči.
Monarhija se neenakosti ne loteva tako, da bi jo skušala scela odpraviti, ampak tako, da skuša v njej najdevati osrednjo določitev človeškega stanja. Kakor uči katoliški nauk glede hierarhij: Neenak položaj, asimetrija naših vlog, ni nič drugega kot poklicanost k ljubeznivi soodvisnosti, k privzetju svoje nenadomestljive vloge v odnosu do vsega, kar je nad nami, in vsega, kar je pod nami. Ta na položaju moči je služabnik; kakor je služabnik – in hkrati upravičenec do (po)moči – ta na položaju nemoči. Neenakost ni (le) problem, ampak kot felix culpa hkrati pogoj za odkrivanje naše temeljne soodvisnosti, poklicanosti k drugemu. V podobni maniri je avtrijski filozof Ivan Illich kritiziral moderno dojemanje človeških potreb kot “manjkov”, ki jih je mogoče zadovoljiti s “storitvami”, torej z nekakšno mehansko operacijo, usmerjeno k nekemu cilju. Ne, ne storitev, je zatrjeval Illich. Storitev ima za cilj razrešitev nekega problema. Bolj organski, duhovno ter filozofsko informiran pogled na vprašanje naše soodvisnosti (oz. neenakosti) le–te ne vidi kot problema, pač pa kot odpiranje prizorišča za naše intimno sodelovanje, za ljubezen. Za življenje v skupnosti.
Lepi kralj, lepi Močni
Neenakost je torej eksistencialni, ne pa (predvsem) politični izziv. Eksistencialnih izzivov pa se ne lotevamo strogo racionalno, “tehnično”, aktivistično, pač pa … bolj celovito. Bolj intimno. Tudi s kontemplacijo možnosti, da je moč lahko tudi plemenita. Da naš tako neenak svet ni kratko malo preklet. Da je koncentracija moči – in dejstvo nemoči – lahko tudi nekaj dobrega in lepega. Naj nam podoba kralja Karla III pomaga k tej naivni veri.
Bog živi kralja!
[Vpiši se na listo bralcev]