Vedno, ko me ima, da bi kaj povedal v eter, kaj napisal ali se morda celo posnel, vključil livestream, se mi zatakne že čisto na začetku. Kakšna je sploh narava našega odnosa – namreč odnosa med mano in potencialnimi bralci ali poslušalci? Kdo smo si? Kdo sem jaz glede na vas? Ali smo bolj prijatelji, morda zgolj neznanci, ki upamo, da nam bo nekdo povedal nekaj zanimivega? Smo si predvsem tujci? – Vedno bolj imam vtis, da je pomemben del moje zmedenosti, ko skušam vstopati v komunikacijo z javnostjo, povezan z vprašanjem cerkvenosti. Ali pišem znotraj ali zunaj? Cerkveno ali necerkveno? Da, spet to. A ostanite še trenutek, obljubim, da ne bo preveč “teološko”.
Ko ločujemo občevanje na cerkveno in necerkveno, s cerkvenim pravzaprav mislimo na tisto odnosnost, ki jo bistveno določa naklonjenost, prijateljskost, osebna in spoznavna ponižnost (tisti “ne vem’), morda celo nekakšna vedrina, ki izhaja iz skupnega ozaveščanja naše temeljne samote in njenega preseganja prek upanja. Na drugi strani pa imamo necerkveno občevanje. Zanj velja več strogosti, hladnosti, skoraj grobosti. Necerkvenost določa komunikacija, pri kateri smo drug pred drugim nekdo, ki brani svojo identiteto. Najsi bo osebno, življenjsko, ali pa, največkrat, ideološko, kulturno-politično. Ta je dandanes pogosto ekvivalent religijske identitete, denimo “krščanske”. Da, “krščanske” v narekovajih.
Ni treba braniti svoje identitete
Ko sem zadnjič pomislil, pa kaj bom zdaj hodil na obisk k onemu duhovniku, zakaj bi ga šel pozdravit, ko pa vendar nisem prav dobro, ko pa sem vendar toliko stvari pofejlal, mi je kapnilo: Pa saj duhovnik je pravzaprav po definiciji nekdo, ki “ne gleda na osebo”; ki presega strogi način gledanja, način gledanja, ki gosta oziroma bližnjika zre z zahtevnostjo, češ: ubrani svojo identiteto; brani svoje odločitve; brani svoje neuspehe. K duhovniku lahko greš na obisk, ne da bi pred tem kaj dosegel. Ne da bi bil srečen. Ne da bi se ti bilo treba delati srečnega. To je cerkvenost. Ta realizem. Ta prijateljskost.
Duhovnik, oziroma, če razširimo, kristjan je pač nekdo, ki presega političnost kot polje bojevanja za to ali ono identiteto, ta ali oni projekt, to ali ono idejo. Cerkvenost je v radikalni nenapadalnosti in na drugi strani neobrambnosti.
Teološki način življenja
Potrditev, da je s tem prav mogoče res tako, sem te dni dobil tudi ob poslušanju Rowana Williamsa, anglikanskega teologa, ki je na nekem predavanju govoril o teološkem načinu življenja. Tega naj bi sicer določalo več stvari, a med drugim nekakšna potrpežljivost pri razbiranju resničnosti drugega. Parafraziram: “Če se nekdo težko, slabo, neartikulirano izraža, je teološki način življenja v tem, da potrpežljivo skušaš pomagati sogovorcu, sočloveku, pri izražanju, mu pomagaš pri izbiranju besede, pri komunikaciji, vstopanju v skupno, v cerkveno.”
V nekem smislu je torej tu vse ravno obratno od predpostavke, ki velja v širši družbi, kjer se zdi, da mora vsak na tak ali drugačen način braniti svojo identiteto, svoje ideje, svoja načela, češ, “izkaži se!” – Ne! “Le nakaži, pa bom skušal jaz v tvojem imenu nadaljevati tvoj stavek.” Predpostavljava torej, da sva si bistveno podobna in da so razlike med nama le blažena pot do spoznavanja najinega skupnega sveta in bistva (oz. Boga, v teološkem jeziku).
Platonova skupnost liturgičnih prijateljev
Drugo potrditev, da je ločnica med cerkvenim in necerkvenim prav mogoče res temeljna, sem dobil, ko sem te dni prebiral, kako je menda že Platon razmišljal o nekakšni nujni dvonivojskosti družbe. Nekaj je družba, politika, what have you, a vsako dobro družbo naj bi dopolnjevala še nekakšna skrivna združba, “mesto filozofov”, sodelovanje pri liturgični praksi, torej ponavljajoče se kontemplativno spominjanje našega skupnega človeškega stanja; skupnost, ki jo določa nekakšna temeljna prijateljskost, naklonjenost. Prav prijateljstvo je bilo omenjeno, da. Zanimivo kot le kaj! Ti Platonovi opisi tako orisujejo nekakšnega predhodnika ali tesnega sorodnika načina “javnosti”, ki se je čez nekaj stoletij razvila kot “krščanska cerkev” (cerkev [gr. ekklesia] namreč pomeni nekakšen javni zbor, je torej nekaj temeljno javnega).
Tako vidimo, da je nekakšna oblika cerkvenosti kot prijateljskosti obstajala že v predkrščanskih družbah; da brez nje skoraj ne gre … (Je pa, kot piše angleški teolog John Milbank v omenjenem eseju, krščanstvo to obliko občestva nadgradilo, ustanovilo nekoliko po svoje: ji dodalo odločilne lastnosti nečesa javnega, hkrati poudarjeno osebnega, individualnega, ter s Kristusovo evharistično skrivnostjo, kruhom in vinom, prineslo bistveno zgostitev povezave med materialnim in duhovnim.)
***
Ali je Facebook cerkven?
Ko torej s svojimi zapisi segam v javnost, se sprašujem, ali smo v cerkvi. Zdi se, da ne povsem. In zato nikdar ne vem, kako točno pisati. A skušam jih pisati kakor da v cerkvi – kot nekdo, ki ne čuti potrebe, da se pred vami brani ali da koga surovo napada. To pa še ne pomeni, da ne čutim nobenega pritiska, recimo pritiska, da pišem smiselno, razumno. To, resnicoljubnost in seganje k odličnosti, to je del bratske soodgovornosti. A obenem si kot cerkev delimo temeljno zavest o naši bornosti, nepopolnosti, celo preplašenosti in podobno. Gre torej za to, da sem pred vami predvsem človek in ne predvsem z vsemi identitetnimi žavbami premazan družbenik (denimo Slovenec, ‘kristjan’, tisti Blaž, konservativec …), ki bi imel interes braniti karkoli, kar nam ni temeljno skupno. Karkoli, kar ni naša človeškost, naša slutnja Boga, namreč.
Ali je Facebook cerkven? Ali si na Instagramu cerkven? Ali je Instagram kot aplikacija cerkven? Ali je Twitter cerkven? Twitter, haha! Kje si cerkven? Kje si, kakor da bi bil pri duhovniku, ki ima opravka z iskrenimi ljudmi, s prav spovedno “neasertivnimi”? Ali si s svojimi prijatelji cerkven? Kje ti ni treba ničesar uprizarjati? Katere naše javnosti so torej cerkvene, katere pa necerkvene? Morda je odgovor manj šablonski, kot se zdi na prvi pogled.
Necerkvena družba, kje pa bo mir?
Za moderne javnosti je značilno, da polje duhovnega, po Platonu “duševnega”, oziroma cerkvenega, bistveno ponižnega in odprtega za vdore božanskega razodetja o upravičenosti prijateljskosti in zaupanja, že vnaprej nekako diskvalificirajo. Češ, naj svoja naivna prepričanja o ljubezni in miru ljudje pestujejo nekje zasebno, ko gre pa za skupne stvari, smo pa “trezni in preudarni”. A če kot družba ne gojimo tudi “cerkvenosti” – tj. predpostavke temeljnega bivanjskega bratstva –, se s tem odrečemo sferi, v kateri bi lahko obredno in ponavljaje opuščali obrambnost in v kateri bi lahko ugotavljali, da smo pred-vsem, da, bratje v isti zagamani in hkrati nepoboljšljivo skrivnostni situaciji. Odrečemo se sferi, v kateri bi lahko bili že vnaprej mirni in veseli. Sferi, v kateri si odkrito delimo tako strah kot upanje.
***