Folk (študentje, pa verjetno tudi dijaki in odrasli) je totalno pozabil na Boga! (pa ne mislim tako, kot bi govoril: “Slabi so, pozabili so na Boga!”, ampak dejansko so pozabili, oz. celo jih ni nihče pravilno uvedel v sámo problematiko Boga).
Boga (ki ga zatorej očitno zavračajo) si še vedno predstavljajo poenostavljeno kot mitološko bitje z belo brado (ali pa kot namišljenega prijatelja Jezusa). Takšnega B/boga (no, pa četudi brez brade) ni težko zavreči in v zvezi z njim biti ‘ateist’. –
Kdo pa bo mlade uvedel v globino problema Boga kot problema biti, smisla, celosti, osebe, danosti, drugega in drugosti, odgovornosti, absolutnega, pa tudi artikuliranega ateizma…? Pa v mnoge probleme, ki so se 2000 let kalili in artikulirali ravno v krščanski misli (logos, beseda, odnos med duhom in materijo, mislijo in telesom…)…
Morda pa hočem reči tole: Že v redu, da ne priznavate Boga, a priznavajte vsaj problem Boga.
– Pa saj, ko rečem priznavanje Boga, mislim pravzaprav na priznavanje problema Boga, saj je Bog nekako vedno le v povezavi s problemom (življenja, itd.), je vedno del problema (Boga), če ne drugače, kot rešitev tega problema.
(In tako – razmišljam zdaj – ne le, da ne priznavajo problema Boga (ja, imate prav: tudi brez Boga se zdi, da se da misliti problem); zdi se, da niso zmožni priznavati (in prepoznavati!) problema (življenja) sploh)
Da, za to gre: indiferentnost do vsega, pri čemer je v tem “vsem” najbolj problematično to, da sem spada tudi tisto prvo in najbolj lastno. (Torej sploh ne gre za Boga, ampak za Problem)
dober zapis. 🙂