kaj pa če (#begunci)

kaj pa če je neumno bati se biti označen za skrajnega desničarja in kaj pa če je najbolj modra rešitev “zapreti meje” – ko je npr. govor o žici, pa čeprav se normalnemu človeku preprosto upira takšna restriktivnost?

kaj pa če nam begunci ne prinašajo ničesar dobrega – in kaj če vsekakor ni nobene potrebe, da bi sprejemanje beguncev opravičevali s koristmi, katere lahko prinesejo v našo družbo? Tudi če ničesar ne doprinesejo in če so, grdo rečeno, za našo družbo zgolj “breme”, imamo kot družba moralno dolžnost pomagati jim.

kaj pa če (hipotetično) dejstvo, da je Evropa moralno (so)odgovorna za bedo in vojno, iz katere bežijo begunci, še ne vodi nujno v sklep, da mora množično sprejemati begunce in migrante?

kaj pa če bi bilo bolj smotrno (z vidika varnosti) recimo v države, ki se spopadajo s skrajno bedo, vložiti 100 mrd eur (in tako recimo sprejeti magari 20% znižanje življenjskega (materialnega) standarda v Evropi)?

kaj pa če dejstvo, da na begunski poti prek morja dnevno umirajo ljudje, vsekakor terja hitro in učinkovito ukrepanje – in kaj pa če moramo te žrtve na pleča vzeti (tudi) mi, Evropejci – vsak od nas – in kaj če smo vse premalo zdramljeni, ter se čutimo vse premalo krivi, in kaj če to prepoznanje še ne sugerira kakršnega koli specifičnega načina reševanja problema – npr. odpiranja meja, integriranja beguncev v našo družbo,…?

kaj pa če potrebujemo rešitve, spremembe družbeno-gospodarske ureditve na globalni ravni – torej: kaj pa če je kriv preprosto kapitalizem?

kaj pa če je poleg begunstva treba resno spregovoriti tudi o migracijah – kot naravni posledici prostega pretoka kapitala, soočenega z ne-prostim pretokom delovne sile-ljudi? In kaj če je o tem treba res resno spregovoriti?

kaj pa če je problem to, da nas moralna dolžnost in čut empatije – ki nas zavezuje pomagati pomoči potrebnim, še posebej tistim, za katerih potrebo po pomoči smo sami krivi – lahko zavede, da bi ravnali preveč na prvo žogo?

kaj pa če pomagati milijonu ljudem pomeni pahniti 300 milijonov drugih v vojno?

kaj pa če ni vse tako jasno in enostavno?

kaj pa če se spopadamo s problemom na ravni 500-letja ali tisočletja?

kaj pa če bo mir pogubila naivna zavezanost miru?

kaj pa če ne poznamo rešitve – kaj pa če ni rešitve?

kaj pa če Evropi manjka nek povezovalni element (takšen, katerega vlogo je skozi stoletja v Evropi odigralo krščanstvo, rimokatoliška Cerkev)? – Evropa je namreč – tako se zdi, razdeljena na levo in desno, pri čemer obe strani delujeta kot sorazmerno samo-stojni ideološki podlagi, Evropa kot Nekaj enovitega pa da je le še abstrakcija iz leta 2015.

kaj pa če je najbolj modro, da bi vsak Evropski dom sprejel enega begunca v svoj dom in bi živeli kot v pravljični deželi, kjer se imajo vsi radi?

kaj pa če se progresivni levičarji ne zavedajo, da je ateizem za muslimana zlo še mnogo bolj kot je za povprečnega ateista religioznost zmota – in da ateizem lahko shaja le s krščanstvom – namreč kot religijo, ki je izumila ločitev božjega/svetega in sekularnega?

kaj pa če se je begunska polemika vse preveč polarizirala – zmanjkalo pa je prostora za tiste, ki si dovolijo strah pred begunci, pa obenem čutijo moralno obvezo skušati pomagati

kaj pa če je “mali človek” pač preprosto nezmožen dojeti resničnost sirske vojne in zato preprosto ni zmožen sprejeti moralno najbolj neoporečno odločitev v zvezi s tem, z begunci. Svet kmeta Jožeta iz Šenčurja ima pač svoje meje, in tega mu ne gre očitati, hkrati pa mu ne gre dajati preveč besede, saj se mehanik ne spozna na hruške in čevljar ne na geopolitično resničnost in trenutno stanje humanitarne krize.

Kaj pa če levičarji mislijo, da so kristjani vse preveč konformisti in kaj če se levičarji ne zavedajo, da na desnem/krščanskem polu poteka intenzivna in polemična razprava in se krešejo mnoga mnenja, ter da ta angažma izvira iz krščanskega imperativa altruizma, ki se udejanja tudi skozi javno polemiko o tem, kaj je najbolje za vse, za skupnost – in kaj če je največ indiferentnosti v zvezi s problemom ravno nekje na sredini – tam, kjer ni prostora za jasno ideološko identifikacijo?

kaj pa če je med begunci seveda tudi nekaj potencialno precej nevarnih oseb in kaj če to vsaj načeloma ne spremeni kaj dosti? kaj pa če je itak logično, da je večina Sirskih in Iraških beguncev preprostih ljudi, ki iščejo primerno zatočišče, kjer bodo v obdobju vojne v domovini lahko tudi razvijali svoje potenciale?

kaj pa če islam in krščanstvo (- kot religija sekularnosti) pač ne gresta skupaj?

kaj pa če smo v tem totalno-informacijskem svetu, zasičenim s 1000 smrti na dan, ki se dogajajo že odkar pomnimo (vsaj mladi), izgubili čut za sočloveka – saj morda človek preprosto ni sposoben sočutja s celim svetom – in bi se zato ne smeli obračati po mnenje k “od vseh teh miljon podob čustveno otopelim ljudem”, ampak naj potezo povleče razvsetljeni um, filozof, Vladar?

kaj pa če se je pri sprejemanju odločitev treba ozirati tudi na ljudstvo in njegove (morda povsem iracionalne in nesmiselne) strahove?

kaj pa če smo prvič soočeni z resničnostjo naše empatije, ki je pač omejena na ozek krog družine – vse ostalo – je le farsa, igra, maska?

kaj pa če bi morali spregovoriti z več prijaznosti? Kaj pa če bi morali dovoliti govor in prisluhniti vsem – tako tistim, ki ne bi sprejeli niti enega begunca, kot tistim, ki bi “odstranili žice, odprli (zelene) meje”?

kaj pa če so levičarji preveliki sanjači, desničarji pa v svoji konservativnosti premalo zavezani iskanju radikalnih rešitev?

kaj pa če je o žici na slovenski meji potrebno govoriti in iz nje delati “big deal” ter se nad njo zgražati – da pač ne pozabimo, da gre res za izredne razmere, in da žica ni nekaj normalnega, obenem pa žice ne odstraniti, dokler tega ne priporočijo varnostni strokovnjaki?

kaj pa če je Evropa že propadla, kaj pa če drvimo proti veliki vojni?

Upam, da ne.

(zadnjič urejeno 14:20, 8. 3.)

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *