“Ali si upam biti kristjan tudi med prijatelji, ne pa samo ob nedeljah?”
“Ali si kdaj med prijatelji zatajil Jezusa in svojo vero?”
Tovrstna vprašanja so naravnost nora. Spraševalec kot da že vnaprej predpostavlja, da je krščanstvo (ali “moj odnos z Jezusom”) nekaj tako totalno neumnega, da človek rabi res pogum, da takšno neumnost brani pred sošolci in v družbi; obenem pa se predpostavlja, da je (za spraševalca) krščanstvo prava stvar, ampak očitno res tako do kraja neumna, da torej na vsak način potrebujem pogum, da ne “zatajim Jezusa”.
Kot bi spraševal
“Ali si upam tudi med prijatelji naglas trditi, da je Zemlja stara dvesto let?” Za takšno neumnost pač rabiš pogum. In očitno – nevede – tudi spraševalec prej omenjenih vprašanj kot da sluti ne-umnost lastne “resnice”.
Zakaj bi si moral to “upati”, če pa je krščanstvo (tako bomo rekli) najbolj prava stvar, luč, ki razsvetljuje razum, nekaj tako “novega”, da očara s svojo “norostjo”, nekaj tako vzvišenega, da odpira nov svet…
In nikar odslej ne sprašujmo takšnih neumnosti.
Kot bi spraševal:
“Ali si upam tudi med prijatelji trditi, da so naše vsakdanje skrbi mnogokdaj tako nečimrne?”
Gre za neko lepo resnico, v zvezi s katero zares ne rabiš mnogo poguma, da pričaš zanjo.
Razumem…
Spraševalci so hoteli morda povedati tole:
“Ali si upaš verjeti v pravljice – tudi, ko nisi sam?”
To je že bolj smiselno. V pravljice – v najbolj vzvišenem smislu; si upaš pričati za simbole, za onkraj-besedno resničnost, si upaš tudi med prijatelji širiti norost vere. Morda so mislili to. In – da tako rečem – takšno vprašanje in takšna interpretacija zgoraj zapisanih vprašanj se mi zdi prav ustrezna in razsvetljena.
(Čeprav morda/verjetno niso mislili tega – kajti za otroka (tozadevno za kateheta) vera ni norost ali pravljica, ampak preprosta resnica, kakor miza ali stol)
Še bolj verjetno pa gre za aluzijo na Platonovo votlino; Ampak razsvetljeni potrebuje pogum za soočenje z ljudmi v votlini šele potem, ko je uvidel, da oni na stvari gledajo popolnoma drugače, in da bi ga utegnili zaradi njegovih prepričanj celo ubiti. Prej – ko je prvič prišel nazaj v jamo – pa ni potreboval poguma, saj mu je bilo vse jasno – vedel je, da ima prav, predvsem pa je slutil, da bodo to resnico, ki jo je bil sedaj spoznal, kaj hitro sprejeli tudi ljudje v votlini, kajti tako veličastna in resnična je.