V zadnjih tednih sem se malce seznanil s Carlom Gustavom Jungom in njegovo teorijo o kolektivnem nezavednem in arhetipih. V zvezi s tem se mi poraja mnogo (meni) zanimivih misli.
Jung je znanstveno spregovoril o simbolih, o pra-podobah (arhe-tipih), ki oblikujejo nezavedno vsakega človeka. Govoril je o kolektivnem nezavednem, ki ga zapolnjujejo ti arhetipi. Pravi: Obstajajo univerzalni simboli, ki so skupni vsemu človeštvu (tj. ki imajo v vsem človeštvu isti pomen – se istovetijo z istim (pra)notranjim procesom, doživljanjem, strukturo).
Človek je, ko še ni “mislil”, projeciral svoja (temeljna in prvinska!) doživljanja (odtujenosti, rasti, nesmisla, občutka podrejenosti, strahu pred brezdanjostjo, užitka, samostojnosti) v naravne pojave/objekte (oz. vzajemno: naravne pojave/objekte je dojemal kot najbolj notranjo resničnost samega sebe, saj še ni poznal te “tipično človeške” delitve na “ego” in na “svet”.) V času pred temeljno diferenciacijo, ki šele vzpostavi nek subjekt napram svetu, tj. ko je svet doživljal (in ne mislil!) še kot del njegove lastnosti, je v naravnih pojavih/objektih našel identifikacije lastnih (najglobljih, prvinskih) doživetij in občutij. Tu, in natanko tu, izvira in je utemeljena moč simbolov. V “pred-zgodovinskem” času, v času pred vznikom “zavesti”, kakor jo poznamo.
Arhetipi: Voda, zvezde, drevo, votlina, stari modrec,… imajo, tako Jung, svoj univerzalni pomen. Moč oz. prvinsko nabitost teh simbolov izkoršičajo/novčijo/prenašajo religije, pravljice, miti in umetnost.
Ne vem, ali imam samo jaz ta občutek, ampak zdi se mi, da živimo v svetu totalno oropanem simbolov (in namesto tega živimo v svetu “eno-pomenskih” znakov). Totalitarizem imanence. Drevo je drevo, kanta za smeti je kanta za smeti, semafor je semafor, zvezde so zvezde, računalnik je računalnik, tri je tri, krog je krog – stvari so, kar so fizično/mehanično/tehnično.
Miti in religije pa neke celovite strukture in koncepte, s katerimi se srečujemo v življenju (recimo jezero), razumejo ravno v njihovem izvornem pomenu, v njihovem izvornem simbolnem potencialu,
ki je modernemu človeku zaradi dozdevne norosti oz. ne-logičnosti, ne-racionalnosti, ne-skladnosti s tem, kakor se zdi, da stvari v resnici so, pač tuj.
Mi (zahodni liberalni ateisti) svet gledamo, kakor da je to, kar je. Kaj pa, če je takšno gledanje zares siromašno za svet, kakršen je v resnici – v tisti resnici, ki presega logiko in ki se najbolje izraža v pravljicah, v religiji, mitih in umetnosti.
Koliko modrosti in izkušenj je nabranih v več desettisočletni (!!!) (pra)zgodovini človeštva – v mitih in religijah – pa jih zavračamo skoraj samo za to, ker se (več kot očitno!) zdijo skregani z zdravo pametjo. Marija pač ni brezmadežno spočela. Kaj pa če je?? Noe pač ni bil star petsto let. Kaj pa če je bil?? Apostol Peter pač ni iz ust ujete ribe dobil zlatnika. Kaj pa če ga je??
Ikar pač ni letel čez Egejsko morje. Kaj pa če je?
Kristus pač ni vstal. Kaj pa..
Saj bo držalo, da je pri omenjenih liberalno-ateističnih zahodnjakih zelo pogosta močna afiniteta do umetnosti, zares močna. Ampak morda se kljub vsemu postavlja pomembnejše vprašanje (od omenjenega vprašanja splošne naklonjenosti do simbolov):
“Ali umetnost, ki jo beremo na ozadju ateizma in a-religioznosti (ki ga povezujem z razširjeno liberalno svetovnonazorsko usmeritvijo), zmore doseči tisto totalnost in absolutnost (ter izčrpati ves potencial simbola), ki je prisotna v religioznem dojemanju – kjer je simbol zadnja instanca dojemanja, ki čeznjo ne sežemo?” – Namreč v kolikor je ateizem (ali bolje: nekakšen materialistični imanentizem) natanko ta(k) nazor/ideologija/”religija”, ki priznava materialno resničnost (“tuzemsko” resničnost) kot najvišjo resničnost (in le-te torej ne dojema kot “privid zavesti”, ki bi jo simboli mogli preseči).
Zdi se, kot da je na nek način Jung znanstveno utemeljil religioznost in pokazal na njen pomen pri človekovi individuaciji/samouresničitvi/zveličanju/poboženju/poti k sreči.
 |
| Božja mati s Kristusom |