Čemu so namenjena odprta usta

V zadnjih dneh me je odprtih ust pustila izjava papeža Frančiška o tem, da islam ni vera nasilja. Sveti oče ima morda prav, ko pravi, da islam ni vera nasilja, a duh, ki veje iz izjave in zgodovinskega trenutka, v katerem je bila podana, je po mojem mnenju zavajajoč.

Islam oz. islamska kultura morda ni kultura/vera nasilja, je pa bolj kultura nasilja od naše, zahodne, krščanske kulture, ki je koncept nedotakljivosti človeškega življenja (natanko kot življenja posameznika, individuuma) postavila na najvišji piedestal. (sic!)

V tem smislu ne smemo pristati na prakso, ki se na vsak način izogiba vrednotenju oz. preferiranju različnih kultur, in raje poudarja zgolj njihovo različnost, medsebojno dopolnjevanje in tako dalje.
V kolikor sodimo z vatli človekovih pravic (torej z “vatli zahoda” – ki jih, priznajmo, celo kulturnemu relativizmu naklonjeni liberalci težko zavržejo kot le še en simptom evrocentrističnega univerzalizma), tedaj pač moramo priznati, da islamski svet vsaj načeloma zaostaja za zahodnim svetom.

In v kolikor to prepoznanje ne ustavi humanitaristično-pacifističnega utopista v njegovem vsesplošnem zavzemanju za sprejem le-te kulture v naš kulturni prostor, potem se postavlja vprašanje, kaj mu pomeni več: Človekove pravice in svoboščine, kakor jih poznamo na zahodu (vključivši svobodno vstopanje v zakonsko zvezo, prepoved poročanja otrok, deklic…) ali rešitev krize po na prvi pogled najprijaznejši in od-golega-sočutja-izzvani poti – sprejem vseh, ki prosijo za sprejem.

Vsa ta izvajanja še ne želijo zaključiti z enostavnim sklepom: “Zaprimo meje, ta kultura ne spada k nam,” ampak se želijo prej usmeriti v sledečo misel: “Ta kultura ne spada k nam; kako ljudem v stiski kljub temu pomagati?” Odgovorov na to v tem zapisu ne bom iskal.

Vsekakor se ob zaostrovanju retorike med Evropo in Turčijo ter taktičnih manevrih ruske politike zastavlja mnogo vprašanj o poti, ki naj jo ubere Evropa – kolikor sploh še vemo, kaj ta pojem pomeni. A ravno ta množica zahtevnih in pomembnih vprašanj nas silita k treznemu premisleku o tem, katere so temeljne vrednote, na katerih sloni naša evropska družba. Liberalizem kot načelno odprta drža do različnih svetovnih nazorov je vsekakor ena izmed njih – a verjetno ne zadnja, še manj pa prva.

Ne dovolimo si zadušiti se v na trenutke že kar senilni odprtosti liberalizma. Ta bi rad tako odpiral usta in vse sprejemal, da ne more niti goltati, niti požreti sline. Namesto tega uporabimo naša odprta usta (in odprtega duha) raje zato, da vanje pač nekaj damo, nato pa jih – prosto po Chestertonu – zadovoljno (vsaj za nekaj časa) zapremo.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *