Morda pa v družbi rabimo tiste, ki pripovedujejo zgodbo (konservativce) in tiste, ki tej zgodbi ne verjamejo (progresivce), oboji pa potrebujejo drug drugega; prvi, da lahko po drugih segajo prek naveličanosti od svoje zgodbe in drugi prve, da imajo nekaj, čemur ne verjamejo, nekaj, kar se da preseči.
Morda pa posameznik v sebi ni zmožen tolikšne napetosti med konservativizmom in progresivizmom in zato za nujno uresnicevanje te dialektike izkoristi/uporabi druzbo.
Morda pa glavno gonilo omenjene napetosti niso argumenti za to ali ono, ampak posamezniku (skozi družbo) imanentna potreba po zibanju med tem in onim.