Uvod v osnove kulturnega boja

(Prosto po Haidtu)

Nedavno sem končal z branjem fascinantne knjige o evoluciji človeških moralnih instinktov avtorja Jonathana Haidta “Pravičniški um” (Righteous mind). Še preden začnem s hvalospevom vsebini, naj izrazim svoje navdušenje nad strukturo knjige: Knjiga je napisana didaktično tako popolno, da bralca pravzaprav pusti v nemilosti in mu odvzema svobodo, da bi prebrano pozabil! Zatiralska, da ne rečem fašistična knjiga, torej.

Ker pa avtorjeve misli predstavljajo izhodišča za številne in ne zgolj za en blogerski zapis, se bom tokrat, zavoljo kratkosti, omejil samo na en poudarek omenjenega dela. Na ugotovitev, da je človek bitje skupnosti.

Jabolko spora.

“Človek je bitje skupnosti.” Odnos do te trditve je lakmusov papir opredelitve v kulturnem boju. Levi tabor v kulturnem boju bazira na dogmi o avtonomnem posamezniku in njegovih pravicah. Človek je posameznik, pravi. Desni tabor pa človekovo posamezniškost omeji v imenu njegove skupinskosti: Človek je obenem posameznik in obenem član skupine. Posameznikova svoboda ni omejena zgolj s svobodo drugega posameznika, pač pa tudi s “svobodo” skupine, katere član je; s svobodo te skupine, da se razvija, da obstaja, da cveti. S temi besedami smo po mojem mnenju strnjeno opisali bistvo kulturnega boja.

Morala je več kot zgolj vprašanje krivičnosti in pravičnosti.

Haidt se glede omenjenega boja jasno opredeli. Stopi namreč v bran anti-individualističnemu gledanju na človeka, in to z avtoriteto znanstvenika na področju evolucije človeških moralnih instinktov. Naravna selekcija po Haidtu (in Darwinu) ni delovala samo na ravni tekmovanja med posameznimi osebki homo sapiensa, pač pa tudi na ravni tekmovanja med posameznimi skupinami homo sapiensa. Zato, razlaga Haidt, se človek ni razvil (zgolj) v sebičnega homo economicusa, ki ga skrbi samo lastna korist, pač pa tudi v (ozkoglednega) altruista, ki je nagnjen pomagati članom lastne skupine (in članom skupin s podobnim moralnim redom).

Haidt znanstveno ugotavlja, da se človekova altruistična narava najmočneje izrazi v močno povezanih skupnostih; v skupnostih, ki si delijo isti moralni red: “Ljudje potrebujemo skupine, imamo jih radi in v njih razvijamo svoje kreposti, čeprav te skupine nujno izključujejo nečlane. /…/ Vse, kar ljudi povezuje v gosto mrežo zaupanja, jih dela tudi manj sebične.” Človek je najbolj altruističen znotraj nekega “mi”.

Morala je več kot zgolj vprašanje krivičnosti in pravičnosti. Morala, ki se ozira le na to, ali je neko ravnanje nekomu prizadejalo krivico, izpusti širok spekter ostalih moralnih občutkov. Morala je vsaj še vprašanje spoštovanja svetega in zvestobe skupnosti, poudarja Haidt. In ravno tu tiči temeljni nesporazum, ki kot da ga v politični razpravi ne znamo ozavestiti. Medtem, ko se eni sprašujejo zgolj o pravičnosti/krivičnosti, drugi gledajo “širše”; v svoj moralni premislek vključujejo še vsaj zgoraj omenjeni dve vprašanji.

Politično filozofijo, katere najvišja vrednota je človeku zagotoviti svobodo za uresničevanje svojih interesov – torej zagotoviti varstvo pravic, lahko zato upravičeno označimo za ozkogledno, za posamezniko-centrično, navsezadnje za nazadnjaško (kolikor lahko doktrino o človekovi zgolj sebični naravi označimo za zastarelo). Družbena ureditev mora poleg tega zagotavljati tudi ustrezne pogoje za razvoj skupnosti kot skupnosti. Zaupanje znotraj neke skupnosti oz. krepitev njenega “moralnega kapitala” je eden od legitimnih smotrov politike; je smoter, ki opravičuje tudi (sorazmerno) omejevanje posameznikove avtonomije.

Če lahko politike, katerih namen je krepitev (zvestobe) skupnosti, okličemo za neofašistične, zakaj ne bi politik, ki takšni politiki v izhodišču nasprotujejo, imeli za individualistični totalitarizem?

Morda je – s Haidtovimi ugotovitvami v mislih – v našem javnem prostoru moč govoriti o nečem takem, kot je “pretiran strah pred fašizmom”, pa naj se to sliši še tako fašistično. S tem mislim na pretiran strah pred politikami, ki zmanjšujejo posameznikovo avtonomijo – in sicer v imenu krepitve skupine, skupnosti. Da, zakaj bi morala obstajati pristranskost v blatenju skrajnosti na kontinuumu kulturnega boja? Če lahko politike, katerih namen je krepitev (zvestobe) skupnosti, okličemo za neofašistične, zakaj ne bi politik, ki takšni politiki v izhodišču nasprotujejo, imeli za individualistični totalitarizem?

Ob izsledkih najrazličnejših raziskav, ki jih avtor niza in prevaja v pronicljive sklepe, se bralec prav res počuti nemočnega – v pozitivnem smislu. Kljub vsemu pa je bil – vsaj zame – najmočnejši argument dela osebno pričevanje avtorja. Američan skozi celotno knjigo pridobiva naše zaupanje v njegovo strokovnost na dotičnem področju, prav tako pa skozi celotno knjigo spremljamo, tako rekoč “v živo”, njegovo intelektualno evolucijo: Evolucijo liberalnega študenta psihologije in volivca demokratske stranke, ki ga poglobljen znanstveni in politično-filozofski premislek (v omejenem obsegu smo ga deležni tudi bralci) postopno vodi do sprejetja nekaterih ključnih konservativnih premis. Pure magic.

Delo je vsekakor vredno branja, še posebej za tiste, ki jih anti-liberalni sentiment tega zapisa draži, ali pa za tiste, ki desetim božjim zapovedim zaradi oklicane smrti zakonodajalca ne verjamete več, pa bi se zato raje podvrgli bolj znanstvenim tretmajem. Magari če vsi preberete to knjigo.

Čeprav si ne domišljam (no, deloma v resnici si), da bo tale zapis razrešil gordijski vozel kulturnega boja pri nas, si kljub vsemu upam biti toliko domišljav, da nerazrešljivo (ne)enačbo tega boja okrajšam, parkrat korenim in na koncu limitiram, ter vam nato kot rezultat ponudim zelo jasno izbiro:

“Jaz” ali “Mi”?