Jing&Jan: Plestenjak v. Mladina

Ne, glasba Jana Plestenjaka ni bila nikoli moja prva izbira. Ne rečem pa, da ni bila druga. Ampak v tem kratkem zapisu ne bom govoril o njegovi glasbi, pač o njegovi estradniški vlogi in kritiki, ki mu jo je sinoči namenila Mladina.

V članku z naslovom “Prava družina in prava ženska po meri Jana Plestenjaka” se novinarka obregne ob pevčeve preference glede žensk in ob njegove poglede na ustvarjanje družine, kakor jih Plestenjak predstavlja v svojih intervjujih. Da, brez dvoma so Janovi pogledi do neke mere konservativni in slonijo na tradicionalnih predstavah o spolnih vlogah, spolnih identitetah, na spolnih “stereotipih”. Se strinjamo. Zdaj pa – kje je problem?

Več ali eno in isto.

Zakaj bi bile tradicionalne predstave manj vredne od ne-tradicionalnih predstav ali zakaj bi ji morali odreči domovinsko pravico v javnih občilih? Novinarka na koncu članka Plestenjakove izjave označi za “izredno žaljive”. Morda bi se lahko sicer nekoliko bolj potrudila in kako izmed žaljivih izjav tudi izbrskala in predstavila bralcem. Razen če je z “izredno žaljivostjo” ciljala na to, da je vsako izražanje konservativnih pogledov na spolne vloge v javnosti izredno žaljivo za tiste, ki se v teh pogledih ne najdejo?

Preferiranje določenih družbenih norm, še posebej ali pa sploh samo dominantnih, je za ta diskurz nesprejemljivo početje, saj naj bi posameznike, ki se tem normam ne podrejajo, s tem postavljali v položaj družbeno zatirane manjšine.

Če bomo v javnosti postopali s tovrstno občutljivostjo do izjavljanja o življenjskih preferencah oz. preferencah glede moralnih načel, se lahko samo zjočemo nad lastno svobodo, da si v moralnem vakuumu atomizirane družbe zgradimo popolnoma avtorski in od drugih ne-vplivan moralni sistem in ga vsiljujemo zgolj in edinole celicam svojega telesa, celo lastnim otrokom pa ob prvih znakih zavesti zapovemo svobodo od naših do njegovih specifičnih bioloških in osebnostnih karakteristik opresivnih pogledov na svet. – Dobro, nazaj k Janu.

Novinarka med očitno spornimi izjavami pevca navede za marsikoga, če ne celo za večino prav blagozvočne besede: “Moški zgradi hišo, ženska pa naredi dom”.

Seveda, v tej izjavi bi za spolno enakost občutljivo uho slišalo nezaslišano razlikovanje med vlogami moških in ženskih – češ, moški spada v javno sfero, v “družbo”, tako rekoč, ter tam izgotovi denarna sredstva za hišo, v kateri (in zgolj v kateri) je mesto ženski. Ona bo to “zasebno sfero” posvetila s svojimi prirojeno ženskimi sposobnostmi, ter iz hiše ustvarila s pomenom, čustvi in duhovno vsebino napolnjen dom. Med moškimi in ženskami ni za družbeno delovanje relevantnih prirojenih razlik, bo reklo to uho, vsak poskus v javnosti sklicevati se na tovrstne razlike pa ni nič drugega kot nedopustno potrjevanje do žensk zatiralske ideologije.

Družbene norme so balzam za kohezivnost, notranjo stabilnost in moralni kapital družbe.

Kot študentu emancipatorne vede – sociologije kulture mi je jasno vsaj eno: brez-normnost, anomija v javni sferi so mokre sanje vsakega pravovernega kulturnega marksista. Preferiranje določenih družbenih norm, še posebej ali pa sploh samo dominantnih, je za ta diskurz nesprejemljivo početje, saj naj bi posameznike, ki se tem normam ne podrejajo, s tem postavljali v položaj družbeno zatirane manjšine.

Ne! Družbene norme so balzam za kohezivnost, notranjo stabilnost in moralni kapital družbe! Seveda, včasih, če ne kar vedno, bodo te norme nekoliko neprikladne za tiste, ki se jim zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo/ne želijo podrediti, pa vendar – življenje ni praznik! Vtis imam, da se najmočnejša kopja kulturnega boja ločijo prav na tej premisi: Konservativci se zavedajo neizbežnosti “pekla” oz. momenta “trpljenja” v svetu, progresivni liberalci pa sanjajo o svetu, kjer bo “vsem vse OK”. Ne, svet ni narejen za popolno harmonijo! Popolno harmonijo nahajajmo kvečjemu v naših meditacijah o resničnostih drugačnega reda, politične cilje pa prilagajajmo možnostim naše dejanskosti.

– Še preden sem se zavedel, sem postal vojak v kulturnem boju. Pa naj bo.