Mimogovor kot navidezna razprava

Če se nam kdaj v javni razpravi zazdi, da razpravljavci govorijo drug mimo drugega, to ni nujno zato, ker se ne bi znali poslušati, pač pa prav mogoče zato, ker – govorijo drug mimo drugega. In to ni nujno rešljiv, kaj šele lahko rešljiv problem.

Nedavno je slovensko tvitosfero prečila vest o srečanju med mladim slovenskim borcem za socialne pravice, dr. Jernejem Štromajerjem, in mladim ameriškim konservativnim komentatorjem, Benom Shapirom. Nobeno presenečenje ni, da se v stališčih nista ravno ujela, a nas tokrat zanima to, ali je na strinjanje med razpravljavcema s tovrstno različnostjo v izhodiščih sploh mogoče upati.

B.P: “Mimogovor”

Javna razprava je de facto poskus oponašanja vzvišene dialektike, katere cilj in namen naj bi bilo spozna(va)nje, s to ključno in nesrečno razliko, da v njej niso opredeljeni niti namen, niti raziskovalna vprašanja, niti temeljne predpostavke. Zato ima na plodovitost take razprave verjetno več vpliva boginja Artemida kot pa še tako iskrena prizadevanja in dobra volja razpravljavcev.

2 krat 5 resnic

O kakšnih nepremostljivih razlikah in ovirah neki govorim? Naj bom kar se da didaktičen in nazoren. Govorim o tem, da bi omenjeni Ben Shapiro (in z njim občestvo konservativnih ovčic) sledeči (ali vsaj podoben) nabor temeljnih predpostavk o svetu in človeku najverjetneje podpisal, njegov kolega dr. Štromajer (in z njim kolektiv naprednih individuumov) pa precej verjetno ne.

  1. Človek je v osnovi religiozna žival, religija pa je temelj družbe.
  2. Obstoječe institucije utelešajo modrost predhodnih generacij.
  3. Človek je nagonsko in čustveno, kakor tudi razumsko bitje. Preudarnost, pred-sodbe, izkušnje in običaji so boljši vodniki od razuma, logike in abstrakcij. 
  4. Skupnost je nadrejena posamezniku.
  5. Ljudje smo si, razen v osnovnem moralnem smislu, neenaki. Diferenciacija, hierarhija in vodstvo so neizogibne lastnosti vsake družbe.
Zgornje postavke sem povzel iz članka Samuela P. Huntingtona “Conservatism as an Ideology”. Gre za poskus formulacije temeljnih konservativnih premis, ki se – to bo budno oko hitro opazilo – prav razločno kontrastirajo z duhom našega časa, s “progresivnimi” premisami, ki bi jih kot antipod zgornjim trditvam lahko improvizirano zasnovali nekako takole:
  1. Človek je razumno bitje, družba pa vznika kot projekt svobodnih subjektov.
  2. Obstoječe družbene institucije so orodje za nadzor, represijo in izkoriščanje ter ovirajo posameznike pri njihovem svobodnem zasledovanju lastne vizije dobrega življenja.
  3. Človek je v prvi vrsti razumsko, in šele sekundarno tudi nagonsko in čustveno bitje, zato bo praviloma ravnal v skladu s svojimi prepričanji.
  4. Posameznik je nadrejen skupnosti.
  5. Enakost v moči, vplivu in ugledu je najplemenitejši cilj družbenega delovanja.

Nabiranje kostanja kot alternativa dialogu

Razlike so očitne. In očitno je tudi, zakaj spoštovana politična misleca zlepa ne bosta dosegla soglasja. Ker gre de facto za dve različni ideologiji. Zato lahko z razpravljanjem o transseksualnosti, plačnih razlikah in sovražnem govoru kar zaključita. Nenazadnje zato, ker je edino smiselno razpravo začeti na začetku, ne pa nekje na sredi. Namesto začenjanja razprave na sredini bi bilo bolj smotrno iti nabirat kostanj.

Povsem legitimno je, če pri celovitem pretresanju takšnih in drugačnih alternativ urejanja sveta upamo misliti tudi – drugače. Tudi radikalno drugače. Tudi – konservativno. 

S tem v mislih bi bilo možno celo reči, da dialog ni vedno prava pot. Dialog med dvema sogovornikoma o temi, v zvezi s katero se že v osnovi naslanjata na različne predpostavke, ni nič drugega kot nasmihajoče se oponašanje poslušanja. Sokrat bi oba že zdavnaj oklofutal. Začnita na začetku ali pa pojdita vsak svojo pot, bi dodal jaz.

Demokracija tega in onega sveta

Nobena skrivnost ni, da smo kot prebivalci tega trenutka tako ali drugače vsi vsaj do popka potopljeni v drugi nabor idej, pa čeprav ta ne odseva nujno naših intimnih prepričanj. Povsem legitimno (če ne celo nadvse plemenito) pa je, če pri celovitem pretresanju takšnih in drugačnih alternativ urejanja sveta upamo misliti tudi – drugače. Tudi radikalno drugače. Tudi – konservativno. 

Navsezadnje nas dejstvo, da liberalne demokracije v veliki meri računajo z resničnostjo “progresivnih” premis, še toliko bolj spodbuja, da prisluhnemo “demokraciji mrtvih”, kakor je tradicijo pomenljivo opisal duhoviti Chesterton. Kaj pa se ve – morda pa je lahko ravno ta slikovita metafora čudna pot do nezamisljivega soglasja med tradicionalisti in “liberalnimi demokrati”. 
No, v najslabšem primeru bomo pač jedli kostanj. – Kar pa spet ni tako slabo!

_________________________________________

Opomba: Zapis je bil prvotno objavljen na www.domovina.je.