Feminizem, ki ne mara materinstva

Chloé je na Fokuspokusu danes objavila super tekst z naslovom (in hkrati osrednjo poanto) Biti mama je za luzerke. Dodajam še svoj, pritrdilni, komentar. Nisem ženska, zato za modrovanja glede ženskih občutij in pričakovanj nimam potrebnih kompetenc. A ker lahko moja razmišljanja presojajo ženske, ki te kompetence imajo, sem tozadevno povsem pomirjen. Oz. pomirjen bom, če se bodo ženske, ki se z zapisanim ne strinjajo, na to odzvale.

Kot pravi Chloé, s poudarjanjem zgolj ženskih zaposlitvenih, kariernih in političnih (ne)možnosti feministke delajo škodo ženskam, ki bi rade bile matere. To pa je, domnevam, večina žensk. Da, s poudarjanjem ekonomske in politične emancipacije žensk lahko nevede ali nehote degradiramo vrednoto in status materinstva.

Sveta Mami.

S čim lahko naredimo večjo škodo ženskam, kot s tem, da njihovo veliko željo delegitimiziramo? S čim, kot s tem, da kot legitimni cilj ženske najprej predstavljamo cilj njene samostojnosti? Od kod ideal samostojnosti nastopa kot obča in nepreizpraševana vrednota?

Kaj pa če bi si ženske želele bolj odnosno filozofijo? Holističen pristop, pri katerem posameznikova (dozdevna) samostojnost in osvobojenost ni videna nujno kot vrednota, ampak prej kot odpad od organske celote – družine, skupnosti, odnosa…?

Jonathan Haidt, ameriški moralni psiholog, pravi, da je zahodna mentaliteta – še posebej v primerjavi z ne-zahodnimi, odnosnimi, holističnimi – tipično individualistična, atomistična, abstraktna. Razloge za to pa bi lahko iskali v nečem, čemur radikalni feminizem in dekonstruktivizem pravita falogocentrizem, tj. v oblikovanju pomenov s strani moških in s poudarkom na jeziku (logos), idejah, abstrakcijah in racionalnosti.

Samostojne entitete, ki jih lahko mislimo posebej, kot čiste bitnosti, – kot je npr. posameznik – lahko zato opredelimo kot proizvod racionalistične, atomistične, falogocentrične miselnosti. Zakaj je torej ženska (karierna, politična) emancipacija oz. “osamosvojitev” dojeta kot temeljni cilj feminizma? Mar se ne skozi oči ravnokar povedanega ta cilj izkaže kot ženskam nasprotni cilj?

Za ženski feminizem

Kaj pa če je posameznik kot neodvisni posameznik produkt tipično zahodnega, abstraktnega, od moških še posebej vplivanega miselnega sistema, in zato vreden (feministične) kritike? Kaj pa če ne gre za to, da se ženske pretežko uveljavijo v javnem življenju? – Kaj pa če gre prej za to, da se moški preveč zlahka? – Kaj pa če premalo poudarjamo očetovsko, družinsko vlogo moških? Kaj, če so moški premalo očetje in ne ženske preveč matere?

Kaj pa če bi si ženske želele bolj odnosno filozofijo? Holističen pristop, pri katerem posameznikova (dozdevna) samostojnost in osvobojenost ni videna nujno kot vrednota, ampak prej kot odpad od organske celote – družine, skupnosti, odnosa…? Ne razumem, zakaj glavni tokovi feminizma jahajo na valu vrednot samostojnosti, celo popolne osvobojenosti posameznika izpod vsake nadvlade simbolnih ali družbenih struktur. 

Nekatere veje radikalnega feminizma zato (povsem v duhu ideologije posameznika kot osrednje družbene kategorije) zahtevajo monetarizacijo družinskih odnosov. Zahtevajo, da se aktivnosti, ki jih ženske počnejo doma (denimo vzgoja in skrb za otroke), monetarizirajo – torej da zanje ženska dobi plačilo.

Preden sva jaz in moj otrok, sem jaz.

Ker prek marksistične teorije vemo, da se mezdni delavec prek prodaje ne izdelka, pač pa lastne delovne sile, odpove lastninski pravici do izdelka in s tem odtuji od produktov svojih rok, mar ne bi mogli podobnih zakonitosti prenesti na prodajo delovne zmožnosti za vzgojo in skrb za otroka? “Plačan(a) sem bil(a), zato moj otrok pravzaprav ni ‘moj otrok’. Preden sva ‘jaz in moj otrok’, sem ‘jaz’.”
Se ne bi moral resnični radikalni feminizem zavzemati za striktno ločevanje med odnosi, ki so tako sveti, da vanje ne sme posvetiti niti najmanjši žarek instrumentalne ekonomske logike, in med odnosi, za katere določeno abstrakcijo in instrumentalizacijo dopuščamo (npr. tržna razmerja med kupcem in proizvajalcem, delodajalcem in delojemalcem)?

Po drugi strani pa bi morda vendarle ravno z finančnim ovrednotenjem materinstva (in očetovstva) sistemsko omogočili, da starši več časa posvetijo svojim otrokom. A kot rečeno, pri artikuliranju teh ukrepov bi bila potrebna velika občutljivost, saj se je treba na vsak način ogniti retoriki avtonomije v nečem tako organsko povezanem, kot so odnosi med staršem, še posebej materjo, in otrokom.

Feminizem ali maskulinizem?

Naj zaključim. Res mi ni jasno, zakaj se feministična emancipatorna agenda tako močno naslanja ravno na koncepte, ki so produkt falogocentričnega opomenjanja sveta, kot je npr. “avtonomni posameznik”. Eden najverjetnejših (in, mimogrede, neznanstvenih) odgovorov je ta, da zato, ker signifikantnih bioloških razlik med dojemanjem moških in dojemanjem žensk ta agenda ne priznava, zaradi česar tudi avtonomni posameznik ne more biti posebno moška pogruntavščina.

Radikalni feminizem v tem smislu vodi v radikalni maskulinizem – a ker med moškimi in ženskami menda ni razlik, je tudi maskulinizem nemogoče prepoznati kot nekaj tipično moškega. Škoda. Bomo pač še naprej enoglasno navijali za posameznika in njegovo čez vse cenjeno osvobojenost. – In osamljenost.

– – – – – – – – – – 
Zadnja sprememba: 25. 11. 2018, 19:07