V vse bolj polariziranem javnem diskurzu si o družbenih fenomenih vse težje oblikujemo kompleksna in notranje napeta, vse lažje pa enostavna, jasna in trdna stališča.
Podobno je s Petersonom. Bodisi si z njim ali pa si proti njemu. In v tem je glavna caka – tu se zgodi moment intelektualne nepoštenosti. Prerado se ga vse preveč posplošeno napada. Da bi kritiko usmeril iz pavšalnih, pogosto ad personam kritikam njegovega delovanja, sem pretenciozno sestavil “12 očitkov Petersonu: Protistrup pavšalnim kritikam”.
 |
| Naslovnica. |
1. Peterson je – kvaziznanstvenik
Težko je znanstveno dokazati, ali ima bog res belo brado. Da, Peterson v svoj diskurz vključuje teološke, mitološke, arhetipske koncepte; ne boji se ideje simbola. Zato se neizogibno giblje na meji, kjer se stikata oz. razločujeta znanost in “modrost”.
2. Peterson je – pridigar. – Končno eden! Končno eden, ki se zaveda, da beseda ni dovolj, če ni goreča; če zanjo ne stoji posameznik, ki vanjo verjame. Končno eden, ki si upa tvegati oznako pridigarja – in to tudi biti. Ljudje rabimo pridigarje, preroke!, če hočete. Ampak o tem sem že pisal.
3. Peterson je – dogmatik – Novinarka Studia City prispevek, ki vključuje intervju s Petersonom, nonšalantno zaključi z naslednjimi besedami: “Debata s Petersonom je kot bojišče. Ni le pridigar, ampak tudi sam svoj največji vernik. Polemika je tako že vnaprej izgubljena.” Na kateri točki, gospa novinarka, ste v razpravi z njim naleteli na dogmatičnost, torej na razumsko neutemeljive trditve? Zakaj nam te točke v prispevku niste pokazali? Zakaj njegove dogmatičnosti niste v pogovoru izpodbijali? Zakaj niste ponudili intelektualno močnih argumentov proti trditvam, “dogmam”, s katerimi se ne strinjate? Toliko neke intelektualne površnosti in sogovorniške neiskrenosti – samo zato, da bi na koncu prispevka obveljalo: Kakorkoli obrneš, levica ima prav.
4. Peterson je – mrk – Peterson je mrk, zagrenjen, pravijo. Prav imajo. Morda pa ga ravno zaradi tega tako radi gledamo in poslušamo! Odkrita zagrenjenost v današnjem svetu nasmehov in optimističnosti! Kaj ni to prepotrebna doza sprostitve, potem ko smo neprenehoma v svetu “prijaznosti”, “pozitivnosti”, “nasmehov”, “ljubezni” in “veselja”?
5. Peterson je – poln srda – Nemški filozof Peter Sloterdijk post-freudovskemu Zahodu očita zapostavljanje thymós-a – srda, časti, ponosa, samopotrjevanja, v prid erosa – ljubezni, poželenja, užitka. Peterson, kot ljubitelj Nietzscheja, vrača legitimacijo občutku jeze, srda, tudi časti, ponosa in samopotrjevanja. Po Sloterdijku je srd celo začetek Zahodne civilizacije. Mi pa smo ga v kali zatrli. Dajmo, kalimo se v častne može in žene (in transspolne osebe), bi lahko parafrazirali Petersona.
6. Peterson je – poln sebe – Ne boji se stati pokončno, to bo boljša dikcija. V zvezi s tem dobesedno – ni kriv!
7. Peterson je – individualist, ki ustvarja kolektiv – Najbrž ni sam kriv, če ga ljudje želijo množično poslušati. Oziroma je velik del krivde, da ga množice tako rade poslušajo, tudi na teh, ki ga neuspešno kritizirajo. Torej ravno na kritikih, ki mu očitajo, da je “individualist, ki ustvarja individualnost zabrisujoči kolektiv”
8. Peterson je – transfob – Kolikor mi je znano, Peterson ne nasprotuje uporabi spolno nevtralnih zaimkov pri naslavljanju oseb, ki se ne identificirajo z enim od spolov v binarni spolni kategorizaciji. Nasprotuje pa, in to odločno, zakonskemu reguliranju, kaj nekdo lahko reče – še posebej v pogovorih na štiri oči. Libertarec, pač.
9. Peterson je – seksist. – Peterson naj bi bil seksist, ker opozarja, da med moškimi in ženskami obstajajo takšne in tolikšne biološke in psihološke razlike, da rezultirajo v različnih interesih, zaradi česar nesorazmerne zastopanosti žensk v določenih profesijah ne gre pripisati zgolj neenakim možnostim, pač pa marsikdaj ravno obratno: enakim možnostim (standardna referenca na egalitarne skandinavske države, kjer so razlike med spolno zastopanostjo v različnih profesijah večje). Če je to seksistično, bodimo seksisti.
Petersonov strah pred zatiranjem dialoga na univerzah je zato upravičen. Strukturalizem dejansko spodkopava vrednost dialoga v javnosti.
10. Peterson je – fanatični borec proti “postmodernemu kulturnemu neomarksizmu” – “Postmoderni kulturni neomarksizem” je Petersonov odgovor na vse probleme družbe, se mu očita, in zraven ponavadi doda, da gre za nedefiniran, prazen koncept. Odgovor: Ker se iz nekaterih premis marksizma izhajajoči strukturalizem zaveda, da je ideologija vtisnjena že v sam jezik in družbene diskurze, je dejansko sumničav do dialoga, v kolikor ta ni podkrepljen s predhodno analizo diskurzov, ki bi vnaprej razkrinkala hegemonizirajoče sile v sami rabi besed. V tem smislu je Petersonov strah pred zatiranjem dialoga na univerzah upravičen. Strukturalizem dejansko spodkopava vrednost dialoga v javnosti.
11. Peterson je – podpihovalec skrajne desnice – Kdaj bo levica spoznala, da se je proti skrajni desnici treba boriti z opolnomočevanjem zmerne desnice, ne pa z zaostrovanjem retorike (skrajne) levice?! Je pa res, da Peterson prevprašuje politično korektne “resnice”, s čimer izziva zaostrovanje retorike levice, s čimer …
12. Peterson je – mojster polresnic – Petersonu tudi njegovi kritiki priznavajo izredno artikuliranost. Česa bi si lahko kritik s prepričljivimi argumenti želel bolj kot artikuliranega in v dialog verujočega sogovornika?
Za konec
Na koncu še moja kratka kritika: Jordan B. Peterson mi deluje osebno iskren, intelektualno pošten, dobronameren, dobrosrčen. Za njegovo delo sem mu osebno hvaležen. Njegov glavni manjko so dobri sogovorniki, ki bi si upali in znali vse njegove polresnice in morebitno ostalo navlako ovreči na intelektualen in artikuliran način.
Kriv je torej tega, da nima dobrih “nasprotnikov”, oziroma tega, da ti nasprotniki ne govorijo z njim, vsaj ne na javnosti atraktiven način. Če vprašate mene, je razlaga za to v tem, da velik del levice v duhu zgoraj omenjenih spoznanj o vpetosti ideologije v vsakdanje diskurze v tovrsten, javni dialog pač ne verjame več. Kar pa je, milo rečeno, malo zoprno…