Ne, jaz ne bom hodil v službo!

“To lahko zdaj tako razmišljaš, ko še ne hodiš v službo…” poslušam nemalokrat tete sosede in gospe tete. “Ko enkrat hodiš v službo, potem ne moreš več kar (vstavi poljubno pozitivno stvar)…

Mlad sem še. Idealist. Sanjač. To je res, ampak: Ne. Pri vsej pameti, če jo kaj premorem, verjamem, da tak koncept službe, v kakršnega hodijo moje tete in bivši sošolci, ni življenjska nujnost. Ne, jaz ne bom hodil v službo! Vsaj ne v takšno službo, na kakršno misli teta Anka, ko modruje: “Ja, to zdaj tako razmišljaš, ko še ne hodiš v službo.”

Igra kot alternativa delu


Metafizični status službe

Moja amaterska diagnoza te retorike “službe” je taka: Ljudje življenje ločujejo na službo in na ne-službo. Služba je tisto, kar delaš, da lahko živiš v času ne-službe. Služba je nekaj, kar ti pobere okoli deset ur na dan. Služba je nekakšna naravna danost. Služba je nekaj, kar je. In ne le, da je; je nekaj rahlo slabega, v pomenu: “Bolje bi bilo, če nam ne bi bilo treba hoditi v službo.”

Služba je tisti del življenja, ko se odtujim samemu sebi, dam na razpolago svojo “delovno silo” in pustim, da me izkoriščajo. Tako pač je. Tak je naravni, če ne kar božji red stvari. Služba je bila, služba je in služba bo.

Ampak to ni res! Služba kot t.i. mezdno delo je sorazmerno nova iznajdba, stara kvečjemu dobrih dvesto let, in res ne vem, zakaj bi morali sprejeti, da bo obstajala vsaj še enkrat toliko, kaj šele za vedno!

Mi smo nova generacija
“Kam boš pa ti hodil v službo?” Ne, jaz ne bom hodil v službo. Jaz bom počel nekaj, kar rad počnem, ljudje pa mi bodo dali denar. Milenijci in mlajše generacije smo zahtevnejši do lastnega časa, tak je vsaj moj občutek. Bolj se upiramo ideji, da je pač v življenju treba “hoditi v službo”. Mi bi radi izživeli svoje sanje. To so nas naučile reklame. Ja, teta Anka, prihajajo roboti. Oni bodo hodili v službo.

Od kod nam ideja, da je na svetu ravno toliko ljudi, kolikor jih je potrebno, da z njihovo delovno zmožnostjo zadovoljimo naše želje in potrebe?

In, ko smo že pri službi in delovnih mestih. Res ne vem, zakaj se vsa politika tako žene okrog ustvarjanja delovnih mest! Ženimo se raje za tem, koliko delovnih mest smo odpravili; koliko ljudi smo osvobodili potrebe po tem, da delajo nekaj, kar ni njihova intimna želja. Od kod nam ideja, da je na svetu ravno toliko ljudi, kolikor jih je potrebno, da z njihovo delovno zmožnostjo zadovoljimo naše želje in potrebe? Ni treba vsakemu “hoditi v službo”. Ali pa vsaj ne osem ur. Ali pa vsaj ne do 65. leta starosti. Ogromno je nekoristnih – v gospodarskem, ne pa tudi v družbenem smislu.

Po mojem ne tvegam preveč, če rečem, da lahko prav vsak obogati svojo skupnost; da lahko prav vsak prispeva k bogastvu življenjske izkušnje članov njegove skupnosti. Ampak to še ni isto kot ekonomsko prepoznano “mezdno” delo. Služba ni isto kot delo. Poklic pa ni isto kot služba. In ravno ta razlikovanja naslovi koncept “univerzalnega temeljnega dohodka”.

Univerzalni temeljni dohodek
Od česa boš pa živel vendar, (smrkavec domišljavi)!, me oštevajoče vpraša ta ista teta ali gospa soseda, in nevede implicira, da je njeno delo in delo vseh ostalih vaščanov tako hudimano družbeno koristno, da brez tega dela družba ne bi mogla delovati. Da družba to delo rabi in da zaradi tega dobi denar. Ne! Pač, postajamo vse bolj nekoristni – ali z drugo besedo: Osvobajamo se prisile dela (in s tem, seveda, izgubljamo del smisla).

S poenotenim obdavčevanjem robotov bi v teku prihodnjih desetletij po mojem mnenju brez večjih težav ustvarili (svetovno) ekonomijo, ki deluje brez številčne človeške delovne sile. Ljudje bi pač dobili denar. Nekakšen univerzalni temeljni dohodek.

Morda denar res ne raste na drevesih, a to še ne pomeni, da ne bo.

Zakaj si ne moremo zamisliti družbe popolnega blagostanja in obilja? Kaj pa če tipično kapitalistični mehanizem konkurence in njegov “produkt”, tehnološki napredek, vodita v družbo radikalnega obilja, v katerem je potreba po prav tako tipično kapitalističnem “delovnem razmerju”, tj. službi, odpravljena? Kaj, če kapitalizem odpravlja sam sebe? In kaj če nas hkrati natanko iste ideološke silnice kapitalizma zadržujejo pred spoznanjem možnosti tega samo-transcendiranja?

Denar bo rastel na drevesih
Denar ne raste na drevesih, pravijo. Morda res ne, a to še ne pomeni, da ne bo. Če vprašate mene, denar vse bolj raste na drevesih – zdajšnjo počasno rast teh dreves pa gre pripisati predvsem nekoordiniranim ekonomskim politikam držav sveta.

Ja, robotizacija spreminja naše delo v – farso. Potem, ko vemo, da bi neko delo lahko opravil nekdo oz. nekaj drugega, to delo izgubi vzvišeni etični status dela. Delo ni več vrednota. Vrednota postane dobro izkoriščen prosti čas, ki izgubi pridevnik “prosti”, ker ne obstaja več ne-prosti čas. Vrednota postanejo doživetja. Delo pa postane – farsa. Alternativa delu je igra.

Delal bom potičke iz peska
A kaj bom počel, teta? Ne vem! Morda bom nekje na slovenski obali delal potičke iz peska. Morda bom vsako jutro vzel harmoniko na ramo in sredi vasi zaigral lepo budnico, potem pa cel dan bral knjige in učil vaške otroke peti. Morda se bom cel teden pripravljal na nedeljsko praznovanje. Morda! Morda bom prirejal tekmovanja v skoku v daljino za pikapolonice. Morda bom cel dan ženi bral poezijo, na vrtu pa bova gojila solato. Brez plačila. Vsega bomo imeli dovolj. Ostala bova brez besed in ona bo rekla sonce.