Mi rabimo božič

Živimo v sekularni družbi s pluralizmom pogledov na svet. Kljub temu pa se vsi člani naše, slovenske družbe, pa naj častimo Boga, Srečo, Pravičnost ali pa kakšnega drugega boga, vsaj enkrat na leto hočeš nočeš srečamo z nečim krščanskim – z božičem. Lepo bi bilo, če bi se pripadniki tistega nazora oz. tradicije, iz katere praznovanje božiča izhaja, potrudili in drugače vernim na razumljiv način osvetlili ozadje tega praznika.

Če boste namreč poslušali škofovo poslanico ali praznično pridigo, boste slišali sporočilo, ki ga je moč razumeti šele ob sprejemanju mnogih čudnih teoloških predpostavk, ki jih razumejo le redki. Če pa boste v iskanju alternative poslušali predsednikovo praznično poslanico, pa boste v imenu ločenosti cerkve in države v njej zaman iskali globoko duhovno sporočilo. Vsem tem, ki bi kljub vsemu radi dobili, če ne drugega, pa vsaj amaterski poskus uvoda v božično skrivnost, pišem tale zapis.

Božič je družinski praznik, bo rekel predsednik. Božič je skrivnost božjega učlovečenja, bo rekel škof. Kdo (razen feministke, itak) bi lahko imel kaj proti za božič značilnemu poudarjanju pomena družine, bo rekla zdrava pamet. In kdo za vraga razume to govoričenje o skrivnosti božjega učlovečenja, se bo končno glasno vprašala tiha večina. Morda pa je vendarle mogoče to “skrivnost” povedati v bolj profanem jeziku?

avtorica: Jane Davies

Kaj neki je to – božje učlovečenje?
Teološko gledano je božič kot praznik božjega učlovečenja prvi izmed radikalnih korakov Boga na poti do popolnega sočutenja s človekom, ki vodi vse do (pred)pekla, do katerega Kristus seže v svoji smrti. Da, božič gre razumeti v luči zgodovine božjega približevanja človeku v biblični tradiciji. Od močnega, vsemogočnega Boga, stvarnika nebes in zemlje, pa vse do Boga, ki je radikalno nemočen – najprej v jaslih in naposled na križu.

Nikdar ne bom pozabil besed profesorja dogmatike dr. Antona Štruklja, ki je z avtoriteto pravovernosti rekel: “Da, v večnem, nespremenljivem, popolnem in troedinem Bogu je nekaj takega, kot nekakšna ranjenost [zaradi Očetovega trpljenja ob Sinovi smrti]. Nezaceljiva.” Uffff. Vedno, ko pomislim na to dogmatično resnico, sem ganjen. In ravno z božičem se začne ta prečudna pot božje soranjenosti s človekom. – Božič je zato praznik radikalne empatije. Praznik človečnosti in človeškosti. Praznik odgovornosti, ki jo imamo drug do drugega.

Božič kot protistrup liberalnemu posamezniku

Koliko bolj je božič nagovarjajoč za nas, člane sodobnih liberalnih družb, ki temeljijo na predpostavki avtonomnega, tako rekoč samostojnega oz. samostoječega posameznika. Ne, človek ne more biti samostojen, saj je bistveno vpet v odnose in od njih odvisen. Morda je zato božič pravi čas, da si malo oddahnemo od te želje po polnosti, popolnosti, samostojnosti, unikatnosti, uspehu, bogve čem, in preprosto kontempliramo lastno nezadostnost.

Božič reče: Ne samo, da ne obstaja samostojni posameznik – ne obstaja niti popolnoma samostojni Bog. Božič pravi: Gotovosti, ki bi jo lahko izvajali iz gotovosti vsemogočnega Boga ali pa iz Resnice ali česa podobnega, ni – razen znotraj odnosa; torej razen kolikor smo v ljubezni (patetika gor ali dol!). Božič vabi: Objemite se vendarle malo, da ublažite to strašansko samoto, ki ji niti sam Bog ne uide, če ga ravno ne objame kak bradati Jožef ali lastna človeška mama. Božič pravi: Človekova nebogljenost je razlog za praznovanje, ne pa za žalovanje. Božič šepeta: Pššššt, nekdo spi (recimo vaša tašča).

Vsak po svoje

Seveda. Vsak bo praznoval božič po svoje. Eni si bodo pripravili božično večerjo, postavili jaslice in šli nato skupaj k polnočnici. Eni bodo samo večerjali, drugi le postavili jaslice, eni bodo vse to storili sami, drugi med svojimi najdražjimi. Eni bodo gledali filme. Enim bo eno figo mar za praznik, ki izhaja iz nečesa tako neumnega, kot je religija. Eni bodo čisto sami. Mnogi ostareli bodo božič dočakali v družbi božje matere Marije. Eni bodo v službi. Eni bodo žalostni do smrti. Eni bodo šli v Postojnsko jamo gledat jaslice. Eni se bodo ravno rodili.

– Mi rabimo božič. Da imamo izgovor, da smo skupaj in da si vse povprek segamo v roke, gledamo v oči, in si govorimo »Lepe praznike!« Saj smo sicer vse preveč vsaksebi. Mi rabimo božič – da lahko poslušamo hiperpocukrane pesmi, ki bi nas jih bilo sicer sram poslušati, a jih naša naivna otroška duša še kako potrebuje. Mi rabimo božič. Človek brez praznovanja izgublja lastno človečnost. Človek, ki ne neguje upanja in podobnih iluzij, je vse manj človek.

»Za božič bom človek: ranljiv, nebogljen, objemajoč in – upam – objet,« si lahko rečemo – skupaj z bibličnim bogom pred 2018 leti.