Breaking News: Radikalen prelom s tradicijo!

Prebili smo! V vsej mnogopomenskosti teh besed. “Prebi(va)li smo”, preživeli smo, torej: bili smo in nato smo zavezali pentljo na vrh neke enote bivanja. Prebíli smo: torej uspešno prebili boje z zdaj že bivšo sedanjostjo. In nenazadnje – prebíli smo opno novega. Pokanje ob trganju te opne je bilo slišati od daleč. In vendar tako glasno in tako lastno, kot da ne gre za nek zunanji dogodek tam 100 metrov nad tlemi v vakuumu noči, ampak za nekaj lastnega, nezanikljivo očitnega. Prebili smo v novo sedanjost.

Zato vsi poki petard in raket in ognjemetov niso bili zaman. To so bili zgolj zvočni signali iz duhovne dimenzije, v kateri se je zopet razlomil čas, tako da smo iz starega časa prešli v novega. Pokalo je in ob polnoči smo dokončno prodrli v to čisto novost, v nov časoprostor, ki sliši na ime “novo leto”. V čisto novost, čisto milost.

Tradicionalno ali novo

Prav smešno je, da ima novo leto tako zelo tradicionalno,  starinsko ime: namreč “novo leto”. Tako da včasih kar pozabimo, da je zares novo. Če izraz “novo leto” označuje praznik “novega leta”, če se je kot sintagma to poimenovanje tako zelo uveljavilo, bi bilo skoraj bolj smiselno vsakokrat govoriti o “novem Novem letu”; šele takrat bi nam poimenovanje uspelo posredovati resnico o tem, za kaj pravzaprav gre. No, morda pa bi bilo potrebno uporabiti staro dobro študentsko metodo poimenovanja vedno znova posodobljenih dokumentov: “Novo leto_RES_RES_NOVO_JAN23”

Kakorkoli, to leto je dejansko novo. Svet ga še ni videl. Gre za radikalen prelom s tradicijo obstajanja. Zato ni čudno, da je dogodek našel pot do naslovnic vseh večjih svetovnih medijev …

4 nova leta na 1 novo leto

Z novim letom imam sicer nekaj težav, ki sem jih popisal že ob nekem starem novem letu, a tokrat dodajam še nekaj novih pomisli. Novo leto ima nekoliko smešen status, ker v nekem smislu ni na začetku, ampak je na sredi. Namreč na sredi božično-novoletnih praznikov kot drugi od treh svetih večerov. Ampak – ko bi le bil to edini problem!

Na Zahodu praznujemo novo leto najmanj trikrat, pa nikdar čisto zares. Jeseni, septembra, običajno praznujemo začetek nove “sezone” in si po poletnem predahu zadamo nov sklop izzivov. Potem nas dohiti zima in njena tema, pa se ob sončevem solsticiju, ki približno sovpada z božičem, veselimo zmage Luči (tako in drugače). In potem, že čez nekaj dni, zopet praznujemo. Tokrat pa menda zares – novo leto. Prodremo v nov čas, ki ga ustrezno oštevilčimo. 2023. In potem – ne, zgodbe še ni konec – 6. januarja praznujemo še Gospodovo razglašenje (karkoli že to pomeni – upamo, da ne razglašenosti župnijskih pevskih zborov po tolikih praznovanjih).

In kolikor novo leto razpira pred nami našo svobodo, našo odprtost, razprtost, toliko dobivam vtis, da je novost novega leta prečudno sorodna novosti velike noči, za katero je značilen natanko prelom, razlom, prestres ter prikazanje novega, Vstalega. Zato ne čudi, da je svoj čas vlogo novega leta igralo tudi pomladansko enakonočje oziroma z njim časovno vsaj okvirno sovpadajoča velika noč. Huh, 4 nova leta v enem letu! Ta je pa dobra. Naj ministrstvo za kulturo že enkrat “naslovi to vprašanje”.

Novóst in nôvost

Pa bo kdo rekel, da je novo leto samo konvencija. Da je dejansko, če stvar pogledamo “od blizu”, 1. januarja vse isto kot 31. decembra in da bi lahko novo leto praznovali tudi sredi junija, če bi nam slučajno tako velevala tradicija. Seveda! A, kot prvo, vse kaže, da nam konvencija tega ne veleva, kot drugo pa: Dejstvo, da bi lahko novo leto praznovali kdaj drugič, še ne spremeni resnosti razloga praznovanja: Doživeli smo nekaj novega! Nov čas! Praznujemo Nôvost! – Razen če ne želijo nergači oporekati celo dejstvu, da koncept “nôvosti” kaže na karkoli dejanskega in trdijo, da gre za čisto izmišljotino. V tem primeru predlagam, da jim odvzamemo vse nove igrače, ki so jih dobili od dedka Mraza, pa da vidimo, kdo bo potem še zanikal resničnost “novosti”.

Ali je zarja novega leta načeloma, torej “v bistvu”, kaj drugačna kot zarja jutra na Silvestrovo? Da. Gre za jutro Novega leta, za prvo jutro. Prvo jutro je bistveno drugačno od, recimo, 127. jutra. V nekem smislu celo sploh ni prvo jutro. Je zgolj “jutro”. V novem letu je namreč to sploh prvo srečanje z nečim takim, kot je jutro. Če je kadarkoli mogoče govoriti o nôvosti, potem naj bi se ta najbolj lesketala ravno okrog novega leta. Novo jutro. Nova stran. Nova pesem. Nova svoboda.

Zaobljube in odveze

To pa nas pripelje do novo-letnih zaobljub. Novoletne odločitve so ob množici novoletnih vpisov v fitnes in njihovem pregovornem kratkem roku trajanja dobile nevarno slab prizvok. Kot da bi bilo vse to le nedolžen hec. No, vsekakor je smešno. Celo več: ni je boljše komedije kot zabavljanje čez našo lastno šibkost in samozavajanje. A neuresničena zaobljuba ni zastonj, češ: “Ah, tudi tokrat mi pač ni uspelo”. Plačamo jo z diskreditacijo naše lastne besede. Lahkotnost, skoraj ciničnost, s katero obravnavamo novoletne zaobljube, je – kot bi rekel dr. Tine Hribar, ki ima kaj povedati čez katolicizem – prav mogoče posledica katoliškega formalizma, kakor tudi poboljšanje pri zakramentu spovedi že kot otroci obljubljamo z zapovedano industrijskostjo. Zato se v katoliških kulturah beseda prav rada prevrne v golo formo.

In zato si ob novem letu ne zadajajmo izzivov, če jih ne mislimo resno zasledovati. Laganje, pa četudi sebi – ali pa predvsem sebi –, šibi vrednost besede. Brez kredibilne besede pa svet postane mutav, nove besede pa postanejo nemogoče.  Vaš »da« naj bo »da« in vaš »ne« naj bo »ne«, je zapisal svetopisemski pisec (Jak 5, 12). Sicer bomo drugo leto morali vsi mahati z rokami in komunicirati z znakovnim jezikom, ker govorjeni besedi ne bo nihče več verjel. Zato naj bo novo leto čas za skromne, a kremenite besede.

A ne le čas za nove začetke in odločitve. Novo leto je tudi svojevrsten odpustek. Deluje samo od sebe. Tudi če se k ničemur ne zavežemo, je učinkovanje novega leta že v tem, da nas samo od sebe “odveže”. Odveže nas teže prejšnjega leta in nas vsaj za kak dan opogumi s Kristusovimi besedami, da je “dovolj dnevu njegovo lastno zlo.” (Mt 6,34)

Huh, kakšna lahkotnost! – Poletimo, bratje!