Avtor: Blaž Podobnik

Podzemna v Ljubljani, elitistični Bled in 12 poslancev

Ime slovenskega sociologa, ki se ukvarja z družbenimi institucijami v perspektivi dolgih časovnih obdobij, bi nam moralo biti bolj znano. Ker je dober. Ker je izviren. Razgledan, naštudiran, artikuliran, jedrnat. Samo Burja je slovenski sociolog in ustanovitelj inštituta “Bismark Analysis”, ki proučuje politične in institucionalne dinamike v družbi v najširši časovni perspektivi. Tako široki, da… Continue reading Podzemna v Ljubljani, elitistični Bled in 12 poslancev

Alternativa optimističnemu obupavanju (v Delu)

V današnji kolumni za Delo se sprašujem, kaj torej zdaj – ali napredujemo ali pač ne? Kolumna je dostopna na tej povezavi. Izsek iz kolumne: “Očitno je, da se samodeklarirani politični nasprotnici – tako imenovani levica in desnica, izmenjujeta pri mikrofonu, namenjenem objokovanju naših družbenih zablod. Ko levica konča branje levitov socialnim in okoljskim ekscesom… Continue reading Alternativa optimističnemu obupavanju (v Delu)

Zakaj pišem

K pisanju me žene vprašanje, ki sem si ga zastavil, ko sem nekega dne kot brucovski študent obstal sredi Ljubljane: In kaj zdaj? Po koncu predavanj, ko smo se z gručo študentskih kolegov prebili po stopnicah gor in dol do izhoda, se na pol prijazno in na pol iskreno pozdravili, sem bruc obstal na platoju… Continue reading Zakaj pišem

144.000 tujih glav – misliti s tujo glavo

Ali ni nekaj modrega v tem, da prostovoljno zanikaš lastno prepričanje in se predajaš prepričanju, ki ga ne razumeš povsem? Seveda, če za to obstaja kak razlog. Če gre denimo za prepričanja z dolgo brado in z množico svetnikov. Precej jasno je, da bom v toku svojega življenja še spremenil prepričanja. Zakaj bi kot vrhovno… Continue reading 144.000 tujih glav – misliti s tujo glavo

Ob stavki ertevejevcev: Mnogo huje je.

RTV Slovenija je biser. Z besediščem Unesca bi lahko rekli, da je “zaščite vredna nesnovna kulturna dediščina”. Ali kot je nedavno zapisal slovenist Kozma Ahačič, Angleži imajo kraljico, Slovenci pa imamo RTV Slovenija. Da uvidimo vrednost tega bisera, ni treba veliko. Samo prižgemo radio, denimo program Ars, in takoj nam postane jasno, da imamo opravka… Continue reading Ob stavki ertevejevcev: Mnogo huje je.

Pouk o verski svobodi in spolnih identitetah v 5. a OŠ Doslovče

Aktivisti iz skupnosti LGBTQI+ pogosto poudarjajo, da zahtevajo zgolj in samo (nevtralno) seznanitev državljanov (torej šolajočih se otrok) z alternativnimi oblikami spolnih identitet in s pripoznanjem njihove normalnosti. Pri tem po mojem mnenju praviloma spregledajo ali namenoma zapostavijo ugotovitev, da njihova zahteva vsebuje točke, ki segajo na polje moralnih trditev, s tem pa na polje… Continue reading Pouk o verski svobodi in spolnih identitetah v 5. a OŠ Doslovče

Enakovrednost samo-stojnosti?

V teh junijskih tednih naj bi v javnosti poudarjali, da so v liberalni družbi vsi življenjski slogi enakovredni. Da so torej s stališča liberalno-demokratske države vsi upravičeni do državno zagotavljenega približno enakega spoštovanja (v skladu z Rawlsovo opredelitvijo podlage za samospoštovanje kot ene od družbenih dobrin, s katerimi mora država pravično upravljati). Pa sem naletel… Continue reading Enakovrednost samo-stojnosti?

Družbeni propad se začne pri dejstvu, da okna na podzemni večino časa gledajo v tèmo

Družbeni propad se začne pri moških na električnih skirojih. Družbeni propad se začne pri neodstranjenih talnih nalepkah za varnostno protikovidno ohranjanje razdalje v času brez epidemije. Družbeni propad se začne pri sprijaznjenju z razbitimi šipcami na telefonih. Družbeni propad se začne pri tistih napravah, ki jih dobiš v McDonald’su, da ti začnejo piskat, ko naj… Continue reading Družbeni propad se začne pri dejstvu, da okna na podzemni večino časa gledajo v tèmo

Biti eno z Lepim, Dobrim in Resničnim

Nedavno sem si ogledal film Terrenca Malicka A Hidden Life (Skrito življenje). Drama uprizarja zgodbo avstrijskega kmeta Franza Jägerstatterja, ki je v času druge svetovne vojne zavrnil vojaško služenje Hitlerju. Večidel zgodbe se dogaja v idili avstrijskega podeželja, kar daje filmu posebno privlačnost za sodobnega kontemplativnosti žejnega gledalca … Preden nadaljujem, sem dolžan opozorilo. Ta… Continue reading Biti eno z Lepim, Dobrim in Resničnim

Napisal sem proruski esej

Napisal sem proruski esej. Postavil sem ga v usta namišljenemu Rusu. Eksperimenta sem se lotil z namenom, da bi se lahko nato do zapisa bodisi ogradil, ga utemeljeno zavrnil, ali pa dopustil, da zdrami moj družbeni konformizem in me izvrže iz pregrešno sladke lagodnosti pacifističnega moralizma. K drami glede resnice, v katero sem se s… Continue reading Napisal sem proruski esej

Hvala, čast in oprostite

“Blaž, a ti ne gledaš? Ti ponavadi to spremljaš,” mi pravi prijateljica. Pa res! Saj res, saj sem vendar proslavar, torej nekdo, ki ima že skoraj profesionalno rad proslave. Evo, vklopim. “Profesor!” zagledam za orglami mojstra Toneta Potočnika. Tudi to smo morali doživeti: priredbo Premrlove Zdravljice za orgle. To je bilo dobro. Precej klasično, tudi… Continue reading Hvala, čast in oprostite

Vsega je kriva modra svetloba

K adventu sodi temà, k temi pa svetloba. Svetloba vedno bolj upajoče gorečih sveč. V očem in duhu prijetnem žaru goreče sveče z ene strani in z bogato nabirko estetsko-doživljajsko-bivanjskih frustracij z druge strani se mi je – Hevreka! – ravnokar posvetilo, za kaj gre pri vsem skupaj: Eden največjih problemov v zahodnih liberalnih demokracijah… Continue reading Vsega je kriva modra svetloba

Prehiteni eshaton. Ljudstvo vrača udarec.

Ob prizoru, ko ravnatelj neke osnovne šole zahteva dokaze, da virusi prenašajo bolezni, množice ljudi pa mu pri tem navdušeno ploskajo, človek dobi občutek, da živi v nekem koncu, v nekem koncu časov. Na misel mi kot čisto nasprotje opisanega pridejo Izaijeve besede, v katerih konec časov, kraljestvo miru oziroma eshaton prerok opiše s harmonično… Continue reading Prehiteni eshaton. Ljudstvo vrača udarec.

Kdo sem? O barbarskosti nekega vprašanja

Ni ga sodobnega animiranega filma, v katerem si ne bi glavni junak nekje na četrti petini zgodbe nadvse usodno in dramatično zastavil vprašanja: “Kdo sem?” Vsi se to vprašajo. Panda v Kung Fu Pandi, pa Moana, pa Shrek, pa tisti fant, šepetalec zmajem v “Kako izuriti svojega zmaja” … Vsi. Od pravilnega odgovora na to… Continue reading Kdo sem? O barbarskosti nekega vprašanja